Nemilostni veter me premetava gor in dol. Kot bi prav hotel, da moj konec napoči zdaj. Ampak ne bo. Ne še. Ne bom se mu pustila. Ko si to ponavljam v glavi, veter nenadoma preneha. Kot da bi obupal nad mano in začel iskati novo žrtev, ki ji lahko naredi konec.

Od smrti staršev je minilo 5 dni in še vedno hodim na goro. V teh dneh se nisem ustavila. Niti za počitek. Le pri kakšnem izviru da se odžejam. Od lakote mi v želodcu kruli že par dni, ampak v teh gorovjih težko najdeš kaj obilnega za pod zob. Kakšen zajec se prikrade, a kmalu spet odkrade. Moja edina hrana je bil deževnik, pa še tega sem izpljunila.

Gore sploh ni konec. Iz doline izgleda veliko manjša. Kot bi bila to le iluzija in jaz hodim na mestu. Žal ni iluzija. Moji starši so mrtvi in to ni iluzija.

Zgrudim se na tla, vsa premražena in utrujena. Solze mi kot potočki privrejo izza vek. Nikoli še nisem jokala. Niti ko sem bila dojenček. Nikoli. Tokrat je prvič. Izgleda sem potrebovala nekaj časa da čustva res privrejo na plano. Solze se niso nehale. Niso mi pustile da vstanem in nadaljujem pot za preživetje. Niti vrniti v dolino se nisem morala. Oziroma, se nisem hotela.

*DVA DNI KASNEJE*
Včeraj sem se po 24urnem jokanju pobrala na noge in nadaljevala pot. Nikoli si nisem mislila, da v sebi skrivam toliko žalosti in vseh čustev. Šele zdaj sem jih odkrila ko sem izvedela kaj pomeni prava izguba. Ne izguba plišastega medvedka, ali telefona. Izguba ljubljenega.

Čeprav poskušam misli čimbolj odvrniti od staršev in smrti, ne gre. Kar naprej mi uhajajo nazaj. Nazaj v tisti skoraj neskončno dolg trenutek, ko sem ju zagledala mrtva ležati na tleh. Se bom kdaj pobrala? Nihče ne ve. Edino kar zdaj vem je, da moram tako ali drugače sama preživeti na tej gori. Kot otrok sem hodila k tabornikom. To pomeni, da znam preživeti v divjini. A ta gora ni divjina, to je gotova smrt.

Pod nogami mi začnejo pokati veje. Prišla sem v predel gozda. Najboljši predel za preživetje. Čeprav se bom morala seliti iz kamnitega, do gozdnega in tako dalje, bom preživela. Moram! Če me starša gledata iz zgoraj, jima moram dokazati, da sem samostojna. Da me njuna izguba ni tako zelo potrla kot izgleda. Po dobrem premisleku pa ugotovim da hočem z begom le zakriti rano, ki mi jo je zadal On.

Močna, a na trenutke krhka. Tako kot orehova lupina. Močna in nepremagljiva, a če se je lotiš s pravim orodjem, se kaj hitro zlomi. Vse življenje sem kazala svojo moč, ampak nisem vedela, kaj se skriva v moji notranjosti. Tako nežna dušica. Taka, ki se hitro zlomi.

Nebo se je osvetlilo in napočil je osmi dan mojega bega. Svojega dejanja nisem niti najmanj obžalovala, sem se pa že cel teden kesala, ker nisem s sabo vzela kaj hrane. Preutrujena sem bila, da bi utrujenost sploh čutila. Pametno bi si bilo najti prenočišče. Vsaj za eno noč. V gozdu je veliko jam, najboljše za spanje. Ampak se včasih notri zavlečejo medvedi, kar ni najbolj priročno. To ni tako pomembno, jih bom že nekako pregnala.

Prvič sem tako dolgo zunaj. Ja, raje bi bila v ogrevani hiši pred televizijo. Med mojim iskanjem dovolj velike jame opazim prestrašenega zajca. Moja priložnost! Čim bolj tiho vzamem bližnjo vejo in jo pretipam če je dovolj ostra- pogleda namreč ne mislim spustiti iz zajca. Konica veje se mi zareže v prst. »Dovolj ostra bo« si rečem po tiho in s stisnjenimi zobmi. Mislim da je zdajle prvič odkar sem izpustila besedo. Vse od pobega.

Previdno jo namerim v zajca … In … Vržem! Veja hitro leti do zajčjega zdaj že bodočega trupla. Nima več možnosti da pobegne, pomislim. Že si predstavljam sočen okus pečenega zajca, čeprav ga še nikoli nisem jedla. Stotinko kasneje ugotovim da moje sposobnosti metanja niso ravno izvrstne. Veja je zajca zgrešila za približno 2 metra, to pa ga je prestrašilo. Odskače nazaj v gozd. V želodcu mi začne še močneje kruliti, kot da bi nekdo povzročil plaz. Ne preostane mi drugega kot da spet jem deževnike. Na srečo jih je na vlažnih tleh ogromno.

Sedaj se že prav močno kesam, da nisem vzela hrane. Res močno. Najraje bi se vrnila nazaj v dolino, ukradla nekaj hrane in prišla nazaj sem. Ampak to ni mogoče. Ne, če nočem v najboljšem primeru na poti dol umreti od lakote. Ali pa me v dolini dobijo in dajo v dom za posvojene.

Kmalu bom dopolnila 18 let, kar pomeni da nisem več odvisna od staršev in me v dom ne morejo več dati. Lahko bi me posvojila teta, ampak jo sovražim. Babica je prestara … Že načrtujem svojo prihodnost, ki je morda sploh ne bo. Morda se nikoli ne bom vrnila iz te gore. Morda sem tu obtičala zavedno.

:point_right:Res upam, da vam je bil ta delček všeč! Neskončno bom hvaležna komentarjev (tudi lajkov), ki me ženejo naprej. Res hvala vsem mojim bralcem! Čeprav se mi zdi da se mi je ta del malo ponesrečil:neutral_face::flushed:
HVALA DA STE PREBRALI!:point_left:
Vaša dg