GRACE
Dežuje. Slišim kako kaplje tečejo po mojem dežniku. Slišim kako kapnejo na razpokan pločnik. Stojim pod avtobusno postajo. Ne čakam avtobusa, samo hotela sem biti pod streho. Naslanjala sem se na mokro kovino v upanju da bo to pregnalo moj strah. Vedela sem, da ne bo pomagalo. Zato sem raje odšla domov. Seveda spet nikogar ni bilo doma. svoje temne, ravne lase sem vrgla nazaj in si jih spela v čop. S pogledom sem preletela brezmadežno bele stene. Vsedla sem se na kuhinjski stol in zavzdihnila. Mislila sem da se je že končalo. Očitno se še ni. Pred sabo zagledam volka. V pol temi stoji na obrobju gozda. S svojimi temnimi očmi zre vame. Njegov kožuh je temno siv in na nekaterih delih že oskubljen. Levo uho ima razparano. In zgodilo se je. Začel je teči. Proti hiši. Proti terasi. Proti meni. Takrat se zavem. Spet se dogaja. Vse se stemni. Padem na tla.
OLIVIA
Danes je bila Grace še posebej čudna. Nekaj je zmoljala da se ji mudi domov in hitro odbezljala takoj po koncu pouka. Jaz sem se zato sama odpravila proti mestni knjižnjici. Vstopila sem. Ljudje so hitro obrnili glave in se zazrli vame. To najbolj sovaražim. Ker nisem hotela še naprej biti v središču pozornosti sem odhitela v zadnji del knjižnice. V knjižnjici ostanem čim dlje, ker se nočem poslovit od mira, ki vlada v knjižnjici. "oprosti ampak zapreti moram" me zdolgočaseno opozori knjižnjičarka. Odpravim se. Zunaj je tako mrzlo. Zakaj je že zima?