*i*Tale del je posvečen eni in edini - Shine. Shine, hvala ti, da bereš in komentiraš mojo zgodbo ter mi pomagaš, da sem v pisanju vsak dan boljša. Hvala, ker si moja prijateljica. Rada te imam.*i* :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
__________________________
Bilo je že proti večeru, ko se je Kate vračala iz hiše gospoda in gospe Howston. Po pogovoru z njima se je počutila precej bolj mirno. Bila sta res dobra človeka in Kate nista obsojala ali je gledala po strani zaradi tega kar se ji je zgodilo. Še več. Bila sta skoraj edina človeka poleg Amely, ki sta ji bila pripravljena pomagati in Kate je to pomenilo res veliko. Vedela je, da se je odločila prav, da je našla pravi dom za svojo hčerko. Prepričana je bila, da bosta Howstono-va dobro skrbela zanjo, morda celo bolje kakor ona sama. Našla je tudi ime zanjo. Ime osebe, ki je bila Kate vedno v oporo, osebe, ki ji je neglede na vse vedno stala ob strani in je vedno razmišljala pozitivno. Amely. Deklici bo ime Amley.

_ _ _ _ _ _ _ _ _

»Amely, si že budna?« Gospa Howston je že na vse zgodaj zjutraj prihitela po stopnicah v zgornje nadstropje in potrkala na vrata Amely-jine sobe. »Ja, mama! Misliš, da bi hotela zamuditi svoj prvi šolski dan na moji sanjski srednji šoli?« se je zasmejala Amely. Gospa Howston je vstopila v njeno sobo in sedla na posteljo poleg nje. Nekaj časa jo je opazovala kako si češe svoje dolge rjave lase, nato pa jo vprašala: »Te je strah?« Amely je odložila glavnik ter se obrnila proti njej. »Ne vem…« je spregovorila. »Tako… Tako čudni občutki me obdajajo. Res se veselim, a hkrati me tudi skrbi… Misliš, da me bodo sprejeli medse? Da bom dobila kakšnega prijatelja?« »Zagotovo, Amely,« je zašepetala Matilda, gospa Howston in jo pobožala po licu. Amely se je naslonila na njeno ramo in nekaj časa sta samo sedeli druga ob drugi in gledali čez okno. Amely je pri srcu postalo toplo in njeni strahovi so postajali vse manjši. Tako sta še nekaj časa sedeli v tišini, nato pa je Gospa Howston vstala. »Pridi,« je rekla, »Spodaj te že čaka zajtrk.«
Ko je Amely prišla v kuhinjo je obstala odprtih usti in presenečeno zijala na vso hrano, ki je stala na mizi. Popečeni kruhki z marmelado, jajca na oko, rezine paradižnika in druge zelenjave, med in mleko, ki ju je očka že na vse zgodaj šel iskat na sosednjo kmetijo, domač kruh ter potica, ki se je bohotila sredi mize. »Uau!« je dahnila Amely. »Tokrat pa si prekosila samo sebe, mami!« Gospa Howston se je zasmejala. »Me veseli, da ti je všeč,« je rekla nato pa stopila do Amely in ji v roke položila prepognjen list papirja. »Tole je očka pustil zate. Danes je že zgodaj zjutraj moral v gozd in res mu je žal, da na ta poseben dan ne more biti s tabo. Izvoli.« Amely je vzela sporočilce in sedla za mizo.

*i*Draga moja hčerka!*i*
*i*Čas hitro beži in ne morem verjeti, da je tako hitro prišel čas, da stopiš v sredno šolo… Zdi se mi kakor, da bi še včeraj bila 10 letna punčka, ki skače po travniku in teka za metulji, danes pa… Žal mi je, ker na ta poseben dan ne bom mogel biti s tabo, a vedi, da sem v mislih vedno s teboj. Držim pesti in upam, da bo vse šlo čim bolje in da ti bo na novi šoli všeč. Samo še to bom rekel: bodi to kar si. Vedno. Na vsakem koraku. Ker takšna si najboljša.
Rad te imam,
tvoj očka.*i*

Amely si je obrisala solzo z lica. Bilo je tako ganljivo in lepo napisano. Pismo je zložila in ga spravila v torbo. Da bo vedno z njo.
_ _ _ _ _ _ _
Avtobus je zamujal že kakšnih 5 minut. Amely je živčno čakala na postaji, ko je končno pripeljal. Oddahnila si je. Še dovolj časa je bilo, ne bo zamudila. Hitro je skočila na avtobus in sedla na prazen sedež. Glavo je naslonila na roko in se zazrla skozi okno. Pokrajina je kakor v pravljici drvela mimo nje in za trenutek jo je preplavil val veselja. Ni mogla verjetni, da se to res dogaja! Sprejeta je bila na šolo v katero je vedno želela priti, za katero je garala veliko časa. Res je, morda zaradi tega v šoli ni imela prijateljev in so jo sošolci gledali po strani, ker se je namesto tega, da bi se zabavala raje učila, a splačalo se je. Uspelo ji je! Dosegla je svoj cilj! Najraje bi kar skočila iz stola in zaplesala od veselja, a se ji je uspelo zadržati.


Amely se je vozila že kakšnih 15 minut, bila je ravno na polovici poti. Zavzdihnila je. To je bila ena od slabosti tega, da je začela hoditi v srednjo šolo. Ta je bila namreč zelo oddaljena od njenega doma in vedela je, da bo veliko časa porabila za vožnjo tja in nazaj. Ko je tako premišljevala se je avtobus ustavil na še eni povsem navadni postaji. Amely, ki je še vedno strmela skozi okno, je slišala kako so se odprla vrata in skoznje so stopili potniki. Naenkrat pa se ji je zazdelo, da nekdo stoji za njenim hrbtom. Obrnila se je in zagledala fanta njenih let, ki se je prijazno smehljal. »Lahko prisedem?« je vprašal. Amely je zardela in pokimala. Fant je prisedel in ona se je ravno hotel zopet obrniti proti oknu ter ga ignorirati, ko je ponovno spregovoril: »Hej! Jaz sem James! Kako pa je ime tebi?« »Amely,« je tiho izjavila Amely in upala, da bo čudak, ki je ravno kar sedel poleg nje utihnil in da bosta ostanek poti preživela v tišini, a se je zmotila. James je začel govoriti o vsem mogočem kar mu je padlo v glavo in zbijati šale, Amely pa je postalo neprijetno. Že od nekdaj je bila tiha in plaha oseba in ni vedela kako se vključiti v družbo, zato je le prikimava Jamesu in se smehljala.

»Vidim, da si bolj tiha oseba,« je dejal James in Amely je stisnila roke v pest. V njej je začelo vreti. In? Kaj je narobe s tem, da je tiha? Bi se morda MORALA pogovarjati? Bi morda MORALA govoriti s človekom, ki ga prvič vidi? Jamesu je hotela reči naj utihne in se ne vmešava v njeno 'življenje', a ji je uspelo izustiti le: »Takšna pač sem.« James se je nasmehnil. »Oprosti, ne bi smel siliti vate.« Amely se je sedaj počutila krivo. Konec koncev James verjetno ni mislil nič slabega, samo vljuden je želel biti. »Je že v redu,« je rekla in razmišljala kaj naj še reče. »Kam pa se sploh pelješ?« se je slednjič le domislila. »Na medijsko srednjo šolo. Pri naslednji postaji bom izstopil. Pa ti?« Amely je začelo srci hitreje biti. Je to sploh mogoče? »Tudi jaz grem tja!« je uspela povedati. »Super!« se je James vidno razveselil. »Morda bova sošolca!«
_________________

Dober dan!
Nov del je tuki in tukrat je kar dolg, pam, da vas to ne moti. Moram vam povedati, da izgubljam motivacijo za pisanje in zdi se mi, da moje pisanje postaja slabše.:weary: Povejte mi, če se motim. Mam pa še eno vprašanje: Pač a se vidi, da se je zdaj začela zgodba vrteti okrog Amely, Katine hčerke? A ste razumeli, da smo se zdaj prestavili za kakšnih 15 let naprej? Upam, da ja. :pray: No, hvala vm, ker berete mojo zgodbo. Neki vam morm povedat - sploh še nismo prišli do bistva zgodbe in še dolgg časa bo trajal, da pridemo do tja. Tako, da se pripravte. Še kar nekaj časa me boste morali prenašati, razn, če prej obupam nad svojo zgodbo (loll, se bom potrudla, da ne).

Hvala vmm, da berete. :kiss:

12letnica

Obveščam:
Une k so v kotiček dobil sporočilo (hahah, ne da se mi več pisat) :joy: