Tale del posvečam moji predragi Sophie Donni. Tudi ona mi je pri pisanju v veliko oporo, me spodbuja in mi daje motivacijo, poleg tega pa je še sama ena res super pisateljica. Sophie - hvala ti. Upam, da ti bo ta del všeč.
_______________
Ko je avtobus ustavil pred šolo in je Amely stopila iz njega ji je srce začelo biti hitreje. Nad njo se je vzpenjala visoka, mogočna stavba, v kateri bo nadaljnja štiri leta pridobivala nova znanja, izkušnje,… Spoznala bo nove ljudi in dobila nove prijatelje. Ponosna je bila nase, da ji je uspelo priti tako daleč in…Njeno sanjarjenje je prekinil James: »No, tukajle bova pa zaprta cela štiri leta življenja. Jej, se že veselim,« je sarkastično izjavil. Amely ga je grdo pogledala, a on se ji je v odgovor le nasmehnil, zamahnil z roko in odkorakal mimo nje do šolskih vrat. »Kreten,« si je mislila Amely, ko pa je pogledala na uro je še sama stekla za njim.


Prvi šolski dan je za Amely potekal dokaj mirno. Najprej jih je v avli sprejel ravnatelj učence razdelil v štiri razrede. Amely si je oddahnila. Na svojo srečo ni bila z Jamesom. S kotičkom očesa ga je opazovala kako je z ostalimi sošolci hodil v svoj razred in ko je videl, da ga gleda je skomignil z rameni, češ: Kaj češ, nisva sošolca, takšno je pač življenje. Amely je prhnila »Kot, da bi hotela biti s tabo« je pomislila.

Ko so bili v razredu se jim je predstavila še njihova razredničarka ga. Skerret. Seznanila jih je s šolskim urnikom ter jim hkrati dala nekaj vzpodbudnih besed za naprej. Da ne smejo nikoli obupati, je rekla in, da za vsakim dežjem posije sonce. Amely se je zaenkrat zdela še kar v redu, a je vedela, da se iz prvega vtisa ne da ničesar sklepati. Tudi sošolci so bili dokaj normalni. Punce so se v večini držale vsaka zase, fantje pa so se zaštekali že prvi dan – tipično.


Prvi dan je minil kot bi mignil, brez velikih zapletov in drugih posebnosti in prišel je čas kosila. Amely je kar nekaj časa tavala po šolskih hodnikih dokler ni končno našla jedilnice. Po dolgem in mučnem čakanju v vrsti je naposled le dobila hrano in sedla za prosto mizo. Začela je jesti in med tem s kotičkom očesa opazovala druge učence. Klepetali so, se smejali in se zabavali. Nenadoma se je počutila tako samo. Ljudje so bili povsod okrog nje, a ona ni imela nikogar s komer bi lahko rekla le besedico. Nikogar s komer bi lahko vsaj malo poklepetala in si krajšala čas. Sama je sedela za svojo mizo in z vilico brskala po krožniku dokler… Dokler ni kot naročen pred njo stopil… James.

Amely si ni mislila, da bo kdaj vesela njegove družbe, toda tega mu sedaj še ni hotela pokazati. »Smem prisesti?« je veselo vprašal. »Ja,« je na kratko odgovorila Amely in se delala, da bulji v svoj krožnik, s kotičkom očesa pa je opazovala Jamesa kako je odmaknil stol od mize in sedel. Nekaj časa sta jedla v tišini dokler se Amely le ni opogumila in spregovorila: »In... Kako se ti je zdel prvi šolski dan?« »Še kar v redu…« je dejal James, nato pa se nagajivo ozrl proti njej. »Edina stvar, ki me je motila je bila to, da nisem v razredu s tabo.« Amely je zardela, a rekla ni ničesar. Samo dvignila je svoj pladenj in pospravila vse stvari iz njega, nato pa odšla brez, da bi se poslovila.

Ko je odhajala je opazila Jamesa kako jo je opazoval in se izzivalno smehljal. »Ne boš me,« si je mislila. »Ne bo ti me uspelo zmesti.« V to je bila trdno odločena.
___________________
Hejj!
Kako ste?? Ne morem verjieti samo še 4je dnevi do konca šole!! Js tok komi čakam! Morem vam povedati, da me med počitnicami ne bo toliko na Pilu, bom pa do takrat poskusila napisati čim več moje zgodbe in jo bom potem dala v napovednik ter vas obvestila ob katerih dnevih bo objavljena. Upam, da vam je tako ok. Hmm... Kaj naj še rečem. Aja! Že v naprej vam hvala za vse komentarje, vspodbudne besede, oglede in lajke. Res mi veliko pomeni, da berete mojo zgodbo. In veste kaj? Nazaj dobivam motivacijo! Hvala vam za vse!

Obveščam:
- Sophie Donna
- lolipop123
- Pač js
- Mucka
- Skyspirit
- Belluet Journal FAN
- niki
- Jagoda
- Aljaska
- Blueberry Muffins
- Disneyfan635
- #marelca710