»Hunter jaz… Ne moreva plesati skupaj. To ne gre tako,« sem mu nesrečno rekla.
»Zakaj ne?« Približal se mi je, mi ovil roke okrog bokov, a sem ga odrinila in se obrnila stran. Vsi fantje iz njegove sobe so naju opazovali. Ko sem odšla, so mi še nekaj časa sledili s pogledi, potem pa sem jim izginila izpred oči, ko sem vstopila v sobo. V obupu sem se vrgla na blazino. Izjokala sem se iz dna duše. Ob Hunterju mi je bilo tako prijetno. Ko mi je ovil roke okrog bokov, sem si želela, da bi trajalo večno. Na stečo mojih sostanovalk ni bilo v sobi. Bila pa sem srečna, da sta se vsaj dvojčici Les držali stran od Victorie. Bili sta bolj zase. Ena za drugo. Pred njima mi ni bilo nerodno. A vseeno sem bila srečna, da nikogar ni bilo v sobi. Medtem ko sem jokala, sem postala zaspana. Sploh se nisem zavedala, da spim. Spet sem, po dolgem času, sanjala o Jessi Rose.

Jessa je stala v telovadnici. Izgledala je, kot da nekoga čaka. In res ga je. V telovadnico je stopila čarovnica z blond lasmi, spetimi v čop. Z Jesso sta se postavili ena nasproti drugi. Ženska je dekletu podala palico in začeli sta. Jessa je bila spretna, a ne tako, kot ženska z njo.
»Bodi hitrejša. In bolj oprezna. Izmišljuj si trike,« je ženska govorila Jessi. Ta je pokimala in začeli sta znova. Tokrat je zmagala Jessa.
Prizor se je spremenil.
Jessa je tokrat sedela v starinski učilnici. Bila je z ostalimi učenci. Pisali so test. Vse Jessine rešitve so bile pravilne. Bila je pametna. Odpisala je veliko hitreje, kot drugi, in odšla iz učilnice. Ko je bila sama, si je na hodniku snela ogrlico. Položila jo je v steno. Z urokom. Potem je rekla: »Za tistega, ki bo izbran naslednji.«

Zbudila sem se. Soba je bila spet polna. Obesek Jesse Rose. Rekla je, da je za tistega, ki bo izbran naslednji. Kako je to mislila? Vstala sem s postelje in odšla iz sobe. Hodila sem po hodnikih, po katerih nisem še nikoli. A sem vedela, kje sem. Prišla sem do stene, v katero je Jessa tistega daljnega dne dala ogrlico. Roko sem položila na steno. Nič. Obupano sem se vrnila v sobo. Tam pa me je čakal neki fant, ki je rekel: »Gospa Evans te išče.«
»Kje?«
»V njenem kabinetu.«
»Hvala.« Obrnila sem smer in stekla do kabinetov. Nekaj časa sem iskala, potem pa sem končno našla. Potrkala sem in vstopila. Vstopila sem v prijeten prostor. V njem je bil fotelj in nekaj knjižnih polic. Na drugi stani je bila delovna miza. Na moje veselje je na fotelju zraven Angeline sedela še gopa Wilkins. Ustnice so se mi stegnile v nasmešek. Priletela sem starki v objem, ta pa se je nasmehnila. Ko je bila spet resna, mi je rekla samo: »Pazi se sanj gospodična Paige.« Potem me je poslala nazaj v sobo. Kako kratek pogovor. A zakaj to? So bile sanje nevarne? Gotovo ne. Ali pač?