*roza**i*4. POGLAVJE: Sovraži me*i**roza*

V naslednjih tednih se je napetost večala. Hunterja sem sicer pustila pri miru, a Victoria je bila na preži. Najhujše pa se je zgodilo točno en mesec po tem, ko sem Hunterja spoznala. Za božični ples smo začeli vaditi že zdaj, zato smo potrebovali partnerja. Takrat je bil glavni odmor in še vedno sem bila zatopljena v sanje o Jessi Rose. Nisem vedela, ali obstaja, ali ne. Ali kdo je… Na list sem risala njo in obesek, ki ji ga je dala čarovnica. Risbi sta bili lepi in sta se skladali s sanjami. Čutila sem pogled na sebi in mislila, da je Victoriin. Nenadoma sem slišala njegov glas.
»Lepo. Kje si dobila idejo?«
O ne. Bil je on. Hunter.
»Ne vem,« sem plaho odgovorila in se skrivoma ozrla proti Victorii. Ni me gledala! To! »Zakaj?«
»No samo zanimalo me je. Izgleda, kot da to osebo poznaš,« je rekel. Ujel me je v past. Bil je spreten govornik. Vedel bo, če lažem.
»Iz sanj,« sem rekla tako tiho, da me je samo on slišal. Izbuljil je oči.
»Dobro sanjaš. Ampak kako?«
»Ne vem,« sem nestrpno odvrnila in se spet zaposlila z risanjem. On me je opazoval. To mi je šlo noro na živce. Hotela sem ga odgnati, a takrat je udarilo kot strela z jasnega.
»A bi šla z mano na ples?«
Nisem želela biti nesramna, zato sem pokimala, ker sem mislila, da Victoria ne gleda. Ampak še kako je gledala. Hunter je zažarel. Pokimal je, mi pomežiknil in odšel.
Tisti dan sem še do konca pouka uživala svobodo. A takoj po kosilu me je Victoria dobila samo na hodniku. Takoj je začela.
»Kako si drzneš. Rekla sem ti! A zdaj je prepozno!« Ko je izgovorila te besede me je začela obkladati z raznimi žaljivkami. Nenadoma se se na hodniku pojavili tudi fantje in dekleta, ki niso vključevali Hunterja. Posmehovali so se. Tedaj me je Victoria udarila z najhujšo. »Človeška sirota! Brez staršev. Kje je mama, da ti bo pomagala iz godlje? O, saj saj res! Nimaš je!« Drugi so se režali. Nisem vedela, kaj je tako smešno in v oči so mi udrle solze. »Oooo! A jokaš?! Ni mame, da bi te potolažila!«
Takrat sem jo imela dovolj. V besu in sovraštvu sem se vrgla nanjo. Zakotalili sva se po hodniku, medtem pa sem ji vrnila milo za drago. Victoria mi je zarila nohte v kožo, a se nisem menila zanje. Zagledala sem pajka. Pajek! V mislih sem mu naročila, naj spleza Victorii na obraz. To je tudi storil. Dekle je v strahu začelo kričati in se otepati, jaz pa sem se začela smejeti. Ne vem zakaj. Bilo je tako prijetno. A to tudi ni trajalo dolgo. Kaya je nenadoma pajka premaknila drugam in prestrašen je zbežal stran. Bilo mi je žal za ubogo živalco. A Victoria je skočila na noge in me prikovala ob steno. Na uho mi je v užitku šepnila: »Zavrni ga. Reci mu ne. Drugim lahko povem tudi, da si nora in, da sanjaš od nekoga resnično življenje. Nočeš še enega takega napada. Lahko tudi povem učiteljem.« Nasmehnila se je. Imela me je. S še vedno solznimi očmi sem jo pogledala in nisem se premaknila. »No?« je vprašala. Pokimala sem in potem me je izpustila. Vsi na hodniku so se razšli in Victoria je odšla z nimi. Tresla sem se. Moram do Hunterja. Iskala sem ga po šoli, a sem ga našla v prostoru za druženje. Ko sem prišla do njega, je videl mojo žalost.
»Kaj pa je?«