*b*13. POGLAVJE: Spet v ambulanti*b*

Ponoči nisem mogla spati. Premetavala sem se po postelji in premlevala dogodke prejšnjega dne. Toliko se je zgodilo. A o *i*njem*i* nisem mogla razmišljati. Pustil me je in pika. V mojem življenju ga ni več. Ne obstaja. Vsaj zame ne. Spanec ni prišel. Bila sem budna celo noč. Včeraj je bila zdnji dan prvega pol letja in danes naj bi začeli s poukom, ko sami hodimo na predavanja in nimamo razredov.

Hodila sem po hodniku. Na urniku sem imela zgodovino Evermore. Hitela sem, s celim kupom knjig v rokah. Prinesla sem jih iz knjižnice, za projekt, ki naj bi ga danes delali. Nenadoma sem se zaletela v neznano postavo pred sabo. Vse knjige so mi padle iz rok. Vsi prisotni, razen postave v katero sem se zaletela, so se zasmejali. Skrušila sem se in začela pobirati knjige. Sploh se nisem ozrla, v koga sem se zaletena. Zaletela sem se v fanta. Počepnil je k meni in mi podal eno knjigo.
»Oprosti,« sem plaho zamrmrala. Komaj sem si ga upala pogledati. Imel je blond kodre in temne oči. Še en lep fant. Sama sebi sem zabičala, da se ne smem zaljubiti. Ko je ujel moj pogled, sem ga hitro usmerila v knige.
»V redu je. Oprosti meni.« Nasehnil se je. Bil je očarljiv. To misel sem porinila na stran.
»Hvala za pomoč,« sem iskreno rekla in odvihrala v razred za zgodovino. Tam sem si oddahnila. Potem pa me je nenadoma obšel čuden občutek. Vse je izgledalo temačno in vsi so se obnašali, kot zombiji. V tej učilnici nisem bila še nikoli.
»Tudi meni ni všeč tukaj,« sem zaslišala dekliški glas za sabo. Obrnila sem se in zagledala japonsko dekle s črnimi ravnimi lasmi. Oblečena je bila v uniformo, tako, kot jaz. »Kailani sem. Moja družina izvira iz Japonske.«
»Paige, od tu,« sem se predstavila.
»Se usedeva skupaj?« je vprašala. Pokimala sem. Kaye in Emme ni bilo. Imeli sta druga predavanja. S Kailani sva sedli v drugo klop, ko je nenadoma vstopil učitelj. Prižgale so se luči in vsi so bili spet normalni. Razburjeno so klepetali.
»Dovolj!« Tudi učitelj je bil očitno vznemirjen. Učenci so utihnili. »Ti se presedi tja, ti tja, vidva se zamenjajta,….« Zraven mene je pristal fant, v katerga sem se zaletela. V trenutku sem postala rdeča v obraz. Z lasmi sem si ga skušala prikriti, da ne bi mogel videti mojih oči. Odprla sem zvezek in le na pol poslušala učitelja, saj je iz mene kipela nemirnost. Nenadoma me je fant dregnil v ramo.
»Kaj?« sem šepetaje siknila.
»Samo hotel sem se predstaviti,« se je nazaj uprl. Šepetala sva.
»Oh, uau, res primeren trenutek,« sem sarkastično šepnila in zavila z očmi.
»Loyd sem, ne glede na to, ali to hočeš vedeti, ali ne.«
»Jaz sem pa nihče.« To sem rekla preveč na glas.
»Ste želeli kaj dodati gospodična Paige.« Učitelj je svoj orlovski nos usmeril vame. Zardela sem, razred pa se je začel privoščljivo hihitati. »Bi mogoče ponovila, kaj sem pravkar razložil?«
Pogoltnila sem slino in postala temno rdeča. Učitelj se je odmaknil in razlagal naprej. Z jeznim pogledom sem prestrelila Loyda. On je gledal mene. Gledala sva drug drugega, ne da bi se bila zmožna premakniti. Končno je on odvrnil pogled. Oddahnila sem si. Pozvonilo je. Naredila sem olajšan izdih in pazila, da on ne bi tega opazil. Naslednjo uro sem imela vilinščino. Še en oddih. Nobenega Hunterja, Loyda, Emme, Victorie… Kakšno olajšanje. Potem smo imeli telovadbo. Jap. Na žalost imamo tudi na magični šoli telovadbo. Tako pač je. Kot vedno smo se šli razne človeške igre. Ko smo se šli košarko, sem Hunterju pred nosom izmaknila žogo in zadela koš. Skoraj sem se že zmagoslavno nasmehnila, pa je mojo lobanjo prešinila neznanska bolečina. Sesedla sem se. Kar se je zgodilo po tem, se le bežno spominjam. Slišala sem več glasov.
»… da je vilinka.«
»Lahko bi si zlomila lobanjo.«
»Kako se ji je zgodilo?«
»… jo je z žogo v glavo.« Nisem slišala kdo. Ničesar nisem rekla. Ničesar nisem vedela.
Pristala sem v ambulanti.