Odprla sem oči. Glava me je neznasko bolela in v ušesih mi je piskalo. Slabotno sem stoknila in rahlo nagnila glavo. Bolje. Nenadoma se je pred mano znašla zdravilka. V rokah je držala inekcijo. Prestrašeno sem izbuljila oči. Bala sem se igel.
»Nič ti ne bom. Pomagalo bo. Proti bolečinam je,« mi je mirno rekla. Prijela me je za zapestje. Čakala sem. Vbrizgala je zdravilo, potem pa odšla. Zapestje me je bolelo, a pomagalo je za glavo; nehalo je boleti. V sobo se je prikazala starejša zdravilka.
»Bolje?« je vprašala. Pokimala sem.
»Kaj je sploh bilo?« sem vprašala.
»V glavo te je z zelo zelo močnim sunkom zadela košarkaška žoga,« je pojasnila. »Nezavestna si bila vse dopoldne in vso noč. Rahel pretres možganov. Če ne bi bila vilinka, bi imela zdrobljen kos lobanje in hud pretres možganov. Zelo malo možnosti bi bilo, da bi preživela.« Govorila je povsem resno. »Odpustila te bom lahko še pred kosilom.« Položila je dlan na moje čelo. Bila je ledeno mrzla. »Ja,« je pokimala. »Mogoče po kosilu.«
»Kdo pa me je?« sem vprašala. Gede tega sem bila res radovedna.
»Gospodič Hunter,« je rekla. »Dobil je kazen. Vsak dan mora, medtem ko drugi kosijo, pospravljati učilnice in telovadnico. Seveda ne sam. Pomagal mu je tudi gospodič Dave.« Zavzdihnila je. »Kakšni so dandanes otroci.« Zmajala je z glavo. »Da popolnoma nedolžnem dekletu v glavo z močno magijo zabriše žogo.« Še ekrat je zavzdihnila, tokrat sem tudi jaz. »Te bom zdaj malo pustila samo.« Tako je odšla in pustila mene, kup nesreče, samo. Hunterjevo obnašanje me je močno prizadelo, to z žogo bolj, kot tisto z Victorio. To je bila taka rana, ki se ne bo nikoli zacelila. Sovražil me je. Neizpodbitno dejstvo. Tega pač nisem mogla spremeniti. Zvzdihnila sem in se zavila v odejo. Nisem si drznila zaspati, da se ne bi zgodilo enako, kot zadnjič.
»Obisk!« je zaklicala ena izmed zdravilk. Samo pokimala sem. Na moje veliko presenečenje se je v prostor prikazala Kailani. Videti je bila zaskrbljena, jaz pa sem je bila neznansko vesela. Če se mi ne bi vrtelo, bi ji stekla v objem. Za njo se je prikazala še Kaya. Mislila sem, da me bo razneslo od veselja.
»Loyd je zunaj, samo ga ne pustijo notri. Le dva naenkrat gresta lahko,« je sporočila Kailani. Ob tem sm zmrznila. Loyd?
»Pozabi zdaj na skrbi. Sploh veš, kako grozno si izgledala? Mislili smo, da boš umrla,« je iskreno povedala Kaya. »Ko te je zadelo, si postala zelena. Dobesedno ZELENA! Im potem si se kar sesedla. Kot truplo. Sprva me je prijelo, da bi ubila Hunterja in Dava, a sem to misel opustila.« Ni prikrila obžalovanja v glasu. To me ni prizadelo. Tudi jaz bi ga.
»Kako pa sta se spoznali?« sem vprašala.
»Oh zunaj. Kailani je razložila tvojo situacijo z Loydom« - ko je izgovorila njegovo ime, je s peto podrsala po tleh – »in jaz sem te ji predstavila,« je pojasnila Kaya.
»Loyd je menil, da imajo dekleta prednost,« je razložila Kailani. Prhnila sem.
»Kakšen kavalir,« sem sarkastično pripomnila.
»Boljši od Hunterja,« me je opozorila Kaya. Morala sem priznati, da res. Zavzdihnila sem.
»Hoteli sva ti sporočiti, da te po kosilu želi videti gospa Evans,« je dejala Kailani. Pokimala sem. To me ni presenetilo. V sobo je pridrvela zdravilka.
»Se opravičujem, a morata oditi. Obisk traja le petnajst minut,« je pojasnila. Kaya je prhnila, Kailani pa ji je položila roko na ramo in odšli sta iz prostora.
»Adijo Paige.«
»Adijo dekleti.« Postalo mi je neprijetno, ko je v sobo stopil Loyd.
»Hej Paige,« je pozdravil. Uprla sem pogled v rjuhe.
»Hej Loyd,« sem tiho rekla. Potem sem molčala. Naj on sprašuje.
»Oprosti, da sem te pri pouku znerviral. Zakaj me ne maraš? Tisto je bilo že mimo,« ga je zanimalo. Molčala sem. Nisem mu hotela povedati. Nisem mogla. Skomignila sem, a ni spregledal, da sem napeta.
»Ne naprezaj se. Ravnokar si dobila žogo v glavo,« me je okaral. Zavila sem z očmi. On mi že ne bo ukazoval in mi očital. Neka nova sila me je prisilila, da sem ga pogledala v oči. Bala sem se, da bo iz njih vse razbral, stvari, ki jih ni smel nikoli izvedeti. A nisem mogla odvrniti pogleda. Njegove prelepe temne oči in moje travnato zelene, preveč zelene, da bi bile človeške. Njegovi blond kodri in moji temno rjavi razmršeni lasje. Bila sva popolnoma drugačna, a hkrati enaka. V njegovih očeh sem videla ogromno čustev; skrb, strah, radovednost, jeza, ljubosumje, ljubezen; njegov pogled je bil topel. Nežen kot pero in topel kot ognjišče sredi hude zime. Sprostila sem se. Popolnoma sem se umirila in se zazibala v spanec. Niti sanjalo se mi ni, kako je to naredil. Še manj pa, zakaj.
***
Nov del je tuki! Če vm je zgodba všeč ni treba :heart:, ampak lahko komentirate. Oboje mi velik pomen.
Lp,
loly (lolygirl)
»Nič ti ne bom. Pomagalo bo. Proti bolečinam je,« mi je mirno rekla. Prijela me je za zapestje. Čakala sem. Vbrizgala je zdravilo, potem pa odšla. Zapestje me je bolelo, a pomagalo je za glavo; nehalo je boleti. V sobo se je prikazala starejša zdravilka.
»Bolje?« je vprašala. Pokimala sem.
»Kaj je sploh bilo?« sem vprašala.
»V glavo te je z zelo zelo močnim sunkom zadela košarkaška žoga,« je pojasnila. »Nezavestna si bila vse dopoldne in vso noč. Rahel pretres možganov. Če ne bi bila vilinka, bi imela zdrobljen kos lobanje in hud pretres možganov. Zelo malo možnosti bi bilo, da bi preživela.« Govorila je povsem resno. »Odpustila te bom lahko še pred kosilom.« Položila je dlan na moje čelo. Bila je ledeno mrzla. »Ja,« je pokimala. »Mogoče po kosilu.«
»Kdo pa me je?« sem vprašala. Gede tega sem bila res radovedna.
»Gospodič Hunter,« je rekla. »Dobil je kazen. Vsak dan mora, medtem ko drugi kosijo, pospravljati učilnice in telovadnico. Seveda ne sam. Pomagal mu je tudi gospodič Dave.« Zavzdihnila je. »Kakšni so dandanes otroci.« Zmajala je z glavo. »Da popolnoma nedolžnem dekletu v glavo z močno magijo zabriše žogo.« Še ekrat je zavzdihnila, tokrat sem tudi jaz. »Te bom zdaj malo pustila samo.« Tako je odšla in pustila mene, kup nesreče, samo. Hunterjevo obnašanje me je močno prizadelo, to z žogo bolj, kot tisto z Victorio. To je bila taka rana, ki se ne bo nikoli zacelila. Sovražil me je. Neizpodbitno dejstvo. Tega pač nisem mogla spremeniti. Zvzdihnila sem in se zavila v odejo. Nisem si drznila zaspati, da se ne bi zgodilo enako, kot zadnjič.
»Obisk!« je zaklicala ena izmed zdravilk. Samo pokimala sem. Na moje veliko presenečenje se je v prostor prikazala Kailani. Videti je bila zaskrbljena, jaz pa sem je bila neznansko vesela. Če se mi ne bi vrtelo, bi ji stekla v objem. Za njo se je prikazala še Kaya. Mislila sem, da me bo razneslo od veselja.
»Loyd je zunaj, samo ga ne pustijo notri. Le dva naenkrat gresta lahko,« je sporočila Kailani. Ob tem sm zmrznila. Loyd?
»Pozabi zdaj na skrbi. Sploh veš, kako grozno si izgledala? Mislili smo, da boš umrla,« je iskreno povedala Kaya. »Ko te je zadelo, si postala zelena. Dobesedno ZELENA! Im potem si se kar sesedla. Kot truplo. Sprva me je prijelo, da bi ubila Hunterja in Dava, a sem to misel opustila.« Ni prikrila obžalovanja v glasu. To me ni prizadelo. Tudi jaz bi ga.
»Kako pa sta se spoznali?« sem vprašala.
»Oh zunaj. Kailani je razložila tvojo situacijo z Loydom« - ko je izgovorila njegovo ime, je s peto podrsala po tleh – »in jaz sem te ji predstavila,« je pojasnila Kaya.
»Loyd je menil, da imajo dekleta prednost,« je razložila Kailani. Prhnila sem.
»Kakšen kavalir,« sem sarkastično pripomnila.
»Boljši od Hunterja,« me je opozorila Kaya. Morala sem priznati, da res. Zavzdihnila sem.
»Hoteli sva ti sporočiti, da te po kosilu želi videti gospa Evans,« je dejala Kailani. Pokimala sem. To me ni presenetilo. V sobo je pridrvela zdravilka.
»Se opravičujem, a morata oditi. Obisk traja le petnajst minut,« je pojasnila. Kaya je prhnila, Kailani pa ji je položila roko na ramo in odšli sta iz prostora.
»Adijo Paige.«
»Adijo dekleti.« Postalo mi je neprijetno, ko je v sobo stopil Loyd.
»Hej Paige,« je pozdravil. Uprla sem pogled v rjuhe.
»Hej Loyd,« sem tiho rekla. Potem sem molčala. Naj on sprašuje.
»Oprosti, da sem te pri pouku znerviral. Zakaj me ne maraš? Tisto je bilo že mimo,« ga je zanimalo. Molčala sem. Nisem mu hotela povedati. Nisem mogla. Skomignila sem, a ni spregledal, da sem napeta.
»Ne naprezaj se. Ravnokar si dobila žogo v glavo,« me je okaral. Zavila sem z očmi. On mi že ne bo ukazoval in mi očital. Neka nova sila me je prisilila, da sem ga pogledala v oči. Bala sem se, da bo iz njih vse razbral, stvari, ki jih ni smel nikoli izvedeti. A nisem mogla odvrniti pogleda. Njegove prelepe temne oči in moje travnato zelene, preveč zelene, da bi bile človeške. Njegovi blond kodri in moji temno rjavi razmršeni lasje. Bila sva popolnoma drugačna, a hkrati enaka. V njegovih očeh sem videla ogromno čustev; skrb, strah, radovednost, jeza, ljubosumje, ljubezen; njegov pogled je bil topel. Nežen kot pero in topel kot ognjišče sredi hude zime. Sprostila sem se. Popolnoma sem se umirila in se zazibala v spanec. Niti sanjalo se mi ni, kako je to naredil. Še manj pa, zakaj.
***
Nov del je tuki! Če vm je zgodba všeč ni treba :heart:, ampak lahko komentirate. Oboje mi velik pomen.
Lp,
loly (lolygirl)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ha sem dala :heart: in zdaj še komentiram! Spet ti bom rekla super zgodba!:kissing_heart: Ha upam da nisi že naveličana tega...:smile: Da bo pa še kaj novega pa bi ti še rekla da je zgodbica vedno bolj zanimiva in res ne vem koga bo izbrala: Hunterja ali Loyda? No ja ampak to odločitev pa prepuščam tebi!:blush::heart:
1
Moj odgovor:
Hehehhhe
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Snapchat
hejla!!
kako izklopis lokacijo na snapchatu? pac da drugi ne morjo vidt kje si? k sm slisala da se to da...?
kako izklopis lokacijo na snapchatu? pac da drugi ne morjo vidt kje si? k sm slisala da se to da...?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(238)
Srednje.
(160)
Ni mi všeč.
(48)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
born with a broken hart:hugging::money_mouth::kissing_heart::upside_down:
:heart::heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart::yellow_heart::green_he