Tisti dan smo imeli že pouk. A daj no! Lahko bi nam vsaj pustili, da se odpočijemo od preizkusa, ampak nee! Vstala sem iz postelje in se preoblekla v uniformo. Odšla sem na zajtrk, medtem pa so mi misli zašle k sanjam. Kdo je Jessa Rose in zakaj sem bila v srednjem veku ter zakaj imam občutek, da se je to resnično dogajalo? Približala sem se mizi, pri kateri so sedela tudi dekleta iz moje sobe, in začutila, da je nekaj narobe. Pri naši mizi je sedelo še dekle, ki ga nisem še nikoli videla. Imelo je modre lase, kar mi je povedalo, da je elemental vode. Bila je lepa. Resnično lepa. Pristopila sem in sedla zraven. Dekleta so mi namenila le kratek pogled, potem pa se zatopila v pogovor. Tiho sem jedla in ničesar rekla. Res nisem bila zgovorna. Slišala sem pogovor deklet in ujela, da imamo najprej zgodovino magije. Zgodovina! Yes! Rada sem imela zgodovino. Kaj šele zgodovino magije. Veselila sem se, le da tega veselja nisem pokazala. Slišala sem tudi, da sta Kelly in Cindy elementala zraka.
Končala sem veliko prej, kot druga dekleta, in odšla v sobo. Tam sem pripravila knjige. Pogledala sem na uro. Kmalu. Po hodniku sem se odpravila do učilnice. V njej je že mrgolelo deklet in fantov iz našega hodnika. Kayo sem našla v skupini s prelepim dekletom. Ko je Kaya videla, da jo gledam, mi je šepnila: »To je Victoria.« Ostrmela sem. Waw. Skupina naših je stala nasproti skupini fantov, kateri je na čelu stal elemetal ognja. Priznam, bil je lep. Luštkan. Imel je temno rdeče lase, ki so mu na konicah rahlo goreli, oranžne, dobesedno oranžne, ognjene oči in rahlo zagorelo kožo. Vsa dekleta so očarano strmela vanj, razen mene, ki sem skušala obdržati resen izraz na obrazu. Fant je predstavil sebe in svoje prijatelje: »Živjo dekleta. Naj nas predstavim: to je Dave.« Pokazal je na fanta zraven sebe, ki je bil čarovnik. »To je Marc.« Pokazal je na čarovnika. »To Liam.« Pokazal je na vilinca. »To Anders.« Pokazal je na elementala vetra. »In mene kličite kar Hunter.« O.K. Hunter je bil res lep. Dobila sem ta grozen občutek, hrepenenje po njegovi pozornosti. A ko nas je vse s pogledom premeril in ga dlje zadržal na meni, mi je bilo skrajno neprijetno. Ne vem, zakaj je gledal mene. Tedaj me je Victoria ostro premerila in najreje bi se pogreznila v zemljo. Nestrpno sem se prestopala z noge na nogo. Hunter je končno odvrnil pogled. Victoriin pa je bil naravnost sovražen. Prikorakala je do mene, na ustnicah ji je igral nasmešek, in me za trenutek potegnila iz učilnice.
»Drži se strano od njega, ali pa…« Njen izraz je bil posmehljiv. »Prav?!«
Pokimala sem. Victoria me je spustila iz železnega prijema in se vrnila v učilnico. Vedela sem, da sem si pridelala sovražnco. Groza. Vrnila sem se v učilnico in videla Victorio, ki je že vneto klepetala s svojimi prijateljicami. Te so vame streljale enako sovražne poglede. Umaknila sem se v kot učilnice in se odpravila proti mestu, ki je najbolj odmaknjeno od Victorie. Ampak me je prestregel Hunter.
»Hej, videl sem, da si nekam pretresena. Potebuješ kakšno pomoč?« je prijazno vprašal.
»Emm, ne hvala!« sem osorno odrezala in odšla proč. Nobene zveze nisem hotela imeti z njim in Victorio. Najraje bi ga nahrulila, zakaj je gledal mene, ne Victorie. Ta je bila tako ali tako dosti lepša od mene. Kaj je videl nameni? To, da sem vilinka? Resno? Sedla sem poleg Kaye, ki me je čudno gledala.
»Kaj imaš s Hunterjem?« je hotela vedeti.
»Ni važno!« sem razdraženo odgovorila.
»Pa je. Nekaj resnega je!« je vztrajala.
»Niso MOJE težave TVOJE stvari! Zase se brigaj!« Odšla sem do prazne klopi in v trenutku mi je postalo žal za besede, ki sem jih rekla. Ozrla sem se proti njej, a je že ni bilo več. Zdaj je klepetala z Victorio. O ne. Zdaj je vedela, da nisem od tu, in, da nimam staršev. Glavo sem zakopala v dlani in upala na boljšo situacio, kot je tale. A kasneje sem zabredla le v hujše.