Ojla! Oprostite, da tako dolgo ni bilo novega dela. Ampak zdaj je prišel. Upam, da boste uživali v branju in vam bo nov del všeč. No, pa začnimo.

''Ne, ne, ne, ne, ne … NE!'' sem mu rekel.
''Kaj pa je?'' me je začudeno vprašal.
''Ne morem po Laran'' sem mu recimo da razložil.
''Zakaj pa ne? Saj je čisto navadna rastlina'' me ni in ni razumel.
''Kaj ne veš? Laran je za morske prašičke smrtno strupen'' sem mu rekel.
''Aja. Ja, če hočeš priti v labirint rabiš Kakrit. In Kakrit dobiš le, če po njem potreseš Laran'' mi je spet razložil.
Saj bi rad našel dragulj in prijatelja, ampak ne bom tvegal življenja. Zagotovo mora obstajati druga možnost.
''Ali jo lahko kako drugače dobim?'' sem vprašal.
''Ne, po njej moraš potresti Laran'' mi je povedal.
''Bi šel ti z mano, da mi ne bi bilo treba tvegati?'' sem ga pogledal.
''Naj pomislim … Nop'' je rekel in šel nazaj v štor.
Kakšno razočaranje. V savani mora biti zagotovo nekdo, ki bi mi lahko pomagal. Veliko sem jih že spoznal, a večinoma so bili neprijazni. Kaj pa tisti slon. Kako že? Ka..Ke…Ketzu. Ja, Ketzu. Ampak kje že živi? Hm…. Saj res v Velikem kanjonu. Kam sem že dal zemljevid? Aja, tukaj je!
Tako sem bil zatopljen v svoje misli, da sploh nisem opazil kaj stoji pred mano.
''Auč! Kaj je bilo to?'' sem zakričal.
''Hej, malo pazi!'' sem zaslišal glas pod sabo.
Pogledal sem dol. Res dol. Na tleh sem videl majhne mravljice. Ampak niso bile čisto take kot mravlje.
''Kdo ste?'' sem jih z zanimanjem vprašal.
''Mi smo termiti. Kdo si pa ti?'' so me vprašali.
''Sem morski prašiček. Bolj podrobno, morski prašiček Pando'' sem rekel s ponosom.
''Super. In ne oviraj nas več. Nosimo zelo pomemben tovor'' so mi rekle grobo.
''Kaj pa je, če smem vprašati?'' sem vprašal.
''Smeš. To je Laran'' so mi rekle.
Hhhhhh… Laran.
''Veste jaz nujno rabim Laran'' sem povedal ''Bi mi ga lahko malce posodile?''
''Ja. Zakaj pa ga rabiš?'' so me vprašale.
''Za to, da dobim Kakrit.''
''Ouuu. Kakrit. Kaj ni Laran za morske prašičke strupen?'' so rekle.
''Ja. In zato iščem nekoga, ki bi bil pripravljen oditi z mano na goro in mi pomagal potresti Laran po Kakritu''
''Ja, zakaj pa takoj ne poveš. Me ti lahko pomagamo'' so bile vse takoj za.
''Kaj res? Vav, ste pa zelo prijazne'' sem bil ves iz sebe.
''Ja, takšne pač smo. Rade pomagamo'' so se nasmejale.
Odšle so v mravljišče.
''Greš z nami?'' so me vprašale.
''Ne. Bom kar tukaj počakal.''
''Okej.''
In so šle. Čakal sem kar nekaj časa preden so prišle nazaj. Imajo pa res majhne nožice. Nekaj so nosile. To je bil Laran. Vau, kako lep je. Izgleda kot zelišče. Je zelene barve in ta je že posušen.
''Zakaj pa je suh?'' me je zanimalo.
''Samo tako ga lahko potresemo po Kakritu'' so mi razložile.
''Okej. No, gremo. Mudi se mi'' sem rekel.
Gora na srečo ni bila velika in smo z lahkoto prišli na vrh. Zdaj pa trenutek resnice. Ali bo delovalo? Mora! Samo tako lahko spet vidim prijatelja. Tiho sem bil kot miška, ko sem gledal, kako mravljica ups termit mečka in drobi Laran v nekakšni posodici. Ko je bil na njegovem mestu le še prah je stopila do Kakrita. Še vedno si nisem upal spregovoriti. Ko je prah padal po roži se je čas ustavil. Nisem mogel več dihati tako je bilo napeto. Takrat pa se je Kakrit močno zasvetil. Skoraj smo oslepeli. Čez trenutek je bil že v moji tački. Vse se je kar zgodilo. Tako hitro je bilo in hkrati tako počasi. Končno sem odprl usta.
''Res, res, res vam hvala. Ne morem se vam dovolj zahvaliti'' sem se zahvaljeval termitom.
''Ni zakaj. V veselje nam je bilo'' so še rekle in potem smo se skupaj napotili proti dnu.
Vsak je šel v svojo smer. One k mravljišču, jaz pa do štora. Jazbec je bil že zunaj in me čakal. Ampak ni bil sam. nekdo je stal zraven njega. Kdo je to? Bolje sem pogledal in videl… veverica, hrček! Stekel sem jima v objem in začel spraševati:
''Kaj, kako, kje, zakaj…''
''Našla sta štor in zdaj te čakamo. Pridi, prinesi Kakrit'' je rekel jazbec.
Brez obotavljanja sem mu ga odnesel in videlo se je, da je zadovoljen. Nekaj je začel kriliti z rokami in nastala je megla. Ko se je razblinila smo bili v središču labirinta.
''Jupi!'' se je razveselila veverica.
V krošnji drevesa, ki je bil čisto na sredini, se je nekaj lesketalo. Bil je dragulj. Odšel ga je iskat hrček in takoj, ko ga je prijel, nas je teleportiral ven.
''Vou, kako kul'' je bil ves presenečen hrček.
''Jp. In za poiskati imamo le še tri dragulje'' sem rekel.
Odšli smo do helikopterja in se med potjo ustavili še pri žirafi na čaju. Ko smo stopili vanj je veverica vprašala:
''Kam gremo pa zdaj?''
''Do oceana!'' sem zakričal.
''Ojoj'' je le še rekel hrček in potem smo poleteli v prostrano nebo.


Tako. To je bil že 10. del Pandotovih prigod. Upam, da vam je bil všeč in ste uživali v branju.
Imejte pujsastičen in nasmejan dan še naprej.
Dragon girl