Danes bom napisala še en del Pandotovih dogodivščin. Upam, da vam bo všeč.
Bil sem zgrožen. Kako se je to lahko zgodilo? Razmišljal sem o ubogih prijateljih, ki sta se utopila. Kaj bosta naredila? O, ne. Nikoli se ne bosta rešila. Zganjal sem paniko in komaj še dihal. Do mene je prišel Franci in me objel. Vsi so me začeli tolažiti in božati po glavi. Jokal sem in jokal in skoraj pozabil na zlobnega zajca in dragulje. A zdaj to ni bilo več pomembno. Moja prijatelja sta se utopila in jaz sem bil osamljen. Počutil sem se kot, da sem jaz kriv za vse. Lahko bi malo bolj pohitel.
''Zakaj? Kako sem lahko to dopustil?'' sem se jokal.
''Pando, si to ti?'' sem zaslišal.
Dvignil sem pogled in vprašal nazaj.
''Kdo si?''
''Kako to misliš? Kaj res ne prepoznaš prijateljev?''
To ni mogoče, sem si rekel.
''Veverica? Hrček?'' sem rekel.
''Nehaj se jokati in pridi pogledat to!'' sta mi zavpila nazaj.
Vstal sem in se poslovil od ptic. Kmalu za tem so poletele v prostrano nebo in že jih ni bilo več nikjer.
''Kje pa sta?'' sem ju vprašal.
''Skoči v pesek!'' sta mi zavpila.
Najprej sem se obotavljal, ker nisem bil prepričan, da je to pametna ideja, a vedel sem, da me prijatelja ne bi tako grdo hecala. Z nasmeškom na obrazu sem skočil v pesek in začel plavati proti dnu. Tako hitro sem mahal s tačkami, da so me že začele boleti. Tako sem bil vesel, da sta prijatelja živa in zdrava, a ni mi bilo jasno zakaj me kličeta v pesek. S tem se nisem preveč obremenjeval in plaval naprej. Ko sem se že čisto potopil sem v nosnicah začutil svež in topel zrak. S tačko sem pomahal naprej in na koži sem začutil hkrati toploto in mraz. Pomahal sem pred sabo in ugotovil, da moja tačka ni v pesku. Takrat pa me je zagrabila neka kosmata roka in me potegnila dol. Padel sem na trda tla. Vstal sem in videl prijatelja. Skočil sem od veselja in ju stisnil k sebi. A začudo onadva nista gledala mene. Zagledala sta se v nekaj, kar je bilo za mano. Počasi sem se obrnil, zaprl oči in se kar tresel od strahu. Ko me ni nič napadlo, sem jih le odprl. Pred mano se je na ogromni skali bleščal rumeno rjav dragulj.
''Dragulj puščave'' sem zavzdihnil.
Izgleda nisem bil nič manj presenečen od veverice in hrčka. Počasi smo se mu približali, ker nismo hoteli tvegati, da je to še kakšna past.
''Jaz grem ponj'' se je odločil hrček.
''Ne. Ne izgleda varno in nočem vaju spet izgubiti'' sem rekel.
''Tudi midva nočeva izgubiti tebe'' je rekla veverica.
''Prosim dovolita mi, da tokrat jaz tvegam'' sem se uprl.
''Prav, a pazi'' sta rekla enoglasno.
Zelo previdno in z majhnimi koraki sem se približal dragulju, da ne bi sprožil kakšne pasti. Izgledalo je varno, zato sem hitro stekel do konca in pograbil dragulj. Dvignil sem ga visoko v zrak in spremenil se je v rumene in rjave iskrice. Ponesel nas je iz jame in odložil na pesek. Potem pa odletel v daljavo. Nekaj časa smo kar sedeli, nato pa smo se začeli smejati.
''Jama v kateri smo očitno mislili, da je dragulj, je bila past. Pravi dragulj se je skrival v podzemni jami pod živim peskom. Juhej, uspelo nam je!'' se je razveselil hrček.
Počasi smo vstali in začel sem jima pripovedovati o dogodivščini, ki sem jo doživel, ko smo se ločili. Stemnilo se je in ravno smo prišli do helikopterja.
''Naslednja postaja: deževni pragozd'' je zavpila veverica.
Usedli smo se v naš prevoz in poleteli v nočno nebo....SE NADALJUJE
To je bil četrti del. Če ti je bil všeč lajkaj ali komentiraj.
Za konec pa še slika helikopterja:
https://images.app.goo.gl/ZQtQL3dQLiAdE5xx5
To je bilo za danes vse. Lepo se imejte.
dragon girl
Bil sem zgrožen. Kako se je to lahko zgodilo? Razmišljal sem o ubogih prijateljih, ki sta se utopila. Kaj bosta naredila? O, ne. Nikoli se ne bosta rešila. Zganjal sem paniko in komaj še dihal. Do mene je prišel Franci in me objel. Vsi so me začeli tolažiti in božati po glavi. Jokal sem in jokal in skoraj pozabil na zlobnega zajca in dragulje. A zdaj to ni bilo več pomembno. Moja prijatelja sta se utopila in jaz sem bil osamljen. Počutil sem se kot, da sem jaz kriv za vse. Lahko bi malo bolj pohitel.
''Zakaj? Kako sem lahko to dopustil?'' sem se jokal.
''Pando, si to ti?'' sem zaslišal.
Dvignil sem pogled in vprašal nazaj.
''Kdo si?''
''Kako to misliš? Kaj res ne prepoznaš prijateljev?''
To ni mogoče, sem si rekel.
''Veverica? Hrček?'' sem rekel.
''Nehaj se jokati in pridi pogledat to!'' sta mi zavpila nazaj.
Vstal sem in se poslovil od ptic. Kmalu za tem so poletele v prostrano nebo in že jih ni bilo več nikjer.
''Kje pa sta?'' sem ju vprašal.
''Skoči v pesek!'' sta mi zavpila.
Najprej sem se obotavljal, ker nisem bil prepričan, da je to pametna ideja, a vedel sem, da me prijatelja ne bi tako grdo hecala. Z nasmeškom na obrazu sem skočil v pesek in začel plavati proti dnu. Tako hitro sem mahal s tačkami, da so me že začele boleti. Tako sem bil vesel, da sta prijatelja živa in zdrava, a ni mi bilo jasno zakaj me kličeta v pesek. S tem se nisem preveč obremenjeval in plaval naprej. Ko sem se že čisto potopil sem v nosnicah začutil svež in topel zrak. S tačko sem pomahal naprej in na koži sem začutil hkrati toploto in mraz. Pomahal sem pred sabo in ugotovil, da moja tačka ni v pesku. Takrat pa me je zagrabila neka kosmata roka in me potegnila dol. Padel sem na trda tla. Vstal sem in videl prijatelja. Skočil sem od veselja in ju stisnil k sebi. A začudo onadva nista gledala mene. Zagledala sta se v nekaj, kar je bilo za mano. Počasi sem se obrnil, zaprl oči in se kar tresel od strahu. Ko me ni nič napadlo, sem jih le odprl. Pred mano se je na ogromni skali bleščal rumeno rjav dragulj.
''Dragulj puščave'' sem zavzdihnil.
Izgleda nisem bil nič manj presenečen od veverice in hrčka. Počasi smo se mu približali, ker nismo hoteli tvegati, da je to še kakšna past.
''Jaz grem ponj'' se je odločil hrček.
''Ne. Ne izgleda varno in nočem vaju spet izgubiti'' sem rekel.
''Tudi midva nočeva izgubiti tebe'' je rekla veverica.
''Prosim dovolita mi, da tokrat jaz tvegam'' sem se uprl.
''Prav, a pazi'' sta rekla enoglasno.
Zelo previdno in z majhnimi koraki sem se približal dragulju, da ne bi sprožil kakšne pasti. Izgledalo je varno, zato sem hitro stekel do konca in pograbil dragulj. Dvignil sem ga visoko v zrak in spremenil se je v rumene in rjave iskrice. Ponesel nas je iz jame in odložil na pesek. Potem pa odletel v daljavo. Nekaj časa smo kar sedeli, nato pa smo se začeli smejati.
''Jama v kateri smo očitno mislili, da je dragulj, je bila past. Pravi dragulj se je skrival v podzemni jami pod živim peskom. Juhej, uspelo nam je!'' se je razveselil hrček.
Počasi smo vstali in začel sem jima pripovedovati o dogodivščini, ki sem jo doživel, ko smo se ločili. Stemnilo se je in ravno smo prišli do helikopterja.
''Naslednja postaja: deževni pragozd'' je zavpila veverica.
Usedli smo se v naš prevoz in poleteli v nočno nebo....SE NADALJUJE
To je bil četrti del. Če ti je bil všeč lajkaj ali komentiraj.
Za konec pa še slika helikopterja:
https://images.app.goo.gl/ZQtQL3dQLiAdE5xx5
To je bilo za danes vse. Lepo se imejte.
dragon girl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kdaj pride naslednji del!?!?!?!?!?!?!?
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zanimivo
wow
zgodba me spominja na mojega prašičke, ki ga je pojedla kača
R.I.P. :weary::cry::cry::cry::cry:
wow
zgodba me spominja na mojega prašičke, ki ga je pojedla kača
R.I.P. :weary::cry::cry::cry::cry:
0
morski prašiček
morski prašiček
bil je najboljši pujsek na tem svetu
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.