Tukaj je nadaljevanje moje zgodbe:hamster:.

Bilo je temno. Edina svetloba, ki smo jo videli, so jo oddajale luna in zvezde. Saj smo bili zadovoljni, da nam je uspelo rešiti puščavski dragulj, a razloga za veselje ni bilo, ker je pred nami še dolga pot. Spet smo leteli zelo dolgo. Čez čas sem postal utrujen in sem zaspal. Od takrat naprej se nisem spomnil ničesar. Zbudilo me je čivkanje ptic. Odprl sem oči in zaslepila me je dnevna svetloba. Pred mano sta stala veverica in hrček in bila že vsa nervozna, kdaj se bom zbudil. Takoj, ko sem odprl oči, sta mi začela pridigati.
''Hitro zaspane'' je rekla veverica.
''Mudi se nam'' jo je dokončal hrček.
''Ja, ja. Sem že buden'' sem se pritožil.
Okoli mene je bilo zelenje. Bilo je tako lepo. A zdaj ni bil čas za razgledovanje, pohiteti smo morali. Skočil sem pokonci in si pomel oči.
''Kje mislita, da je naslednji dragulj?'' sem ju vprašal.
''Zagotovo med krošnjami dreves'' je rekla veverica.
''Samo opisala si nam celo pokrajino'' je rekel hrček in zraven pokazal okolico.
Začeli smo se sprehajati in povpraševati okrog, če je kdo mogoče kaj videl. Vsi so odkimavali, nekateri pa so se čudili in pravili:
''Kaj res?! Ojoj. Kdo bi ukradel dragulj ...''
Brezglavo smo hodili okrog in gledali okoli sebe. Postalo nam je dolgčas.
''Se gremo lovit?'' je vprašala veverica.
''Seveda'' sem se strinjal že ves zdolgočasen.
''Ti loviš'', mi je zavpil hrček.
Zasmejal sem se ter se pognal za prijateljema. Bil sem hiter kot strela. Tekli smo in se lovili ter počasi postali utrujeni. Ravno sem hotel hrčku reči, da rabim počitek, ko se je spotaknil ob nekaj zelenega in padel.
''AAUUUU'' je zakričal.
''Verjetno je le palica'' je rekla veverica.
Stopila sva bližje in ta 'palica' se je začela premikati. Skočili smo stran in previdno opazovali. Palica je dobila glavo in se priplazila do nas.
''Kdo si?'' sem se delal pogumnega čeprav sem bil globoko v sebi zelo prestrašen.
''SSSSS...Jaz sem kača Kaja'' mi je odvrnila.
Hrček se je skril za veverico in opazoval iz varne razdalje.
''SSS....'' je nadaljevala ''Slišala sem, da iščete dragulj. Jaz vem kje je''.
''Potem pa nam povej'' sem ji zarenčal.
Najprej ni bila prepričana če nam lahko zaupa, a se je omehčala.
''Vidite tisto skalo?'' nas je vprašala in pokazalo na skalo ne daleč stran ''Potrkajte po njej in ven bo prišel dragulj''.
''Hvala'' sem ji rekel vljudno ''Zelo prijazno od Vas da ste nam pomagali''.
''Ni zakaj'' je rekla nazaj potem pa se odplazila na drevo.
Ob tem sem pomislil, da le niso vse kače zlobne. Šli smo do skale in potrkali. Kaja se res ni lagala. Ven je prišel turkizno zelen dragulj. Ob tem je veverici kar vzelo dih. Ko sem ga hotel vzeti sem v krošnji zaslišal šum. Pogledal sem navzgor, a nisem videl ničesar. Vzel sem dragulj in hitro smo stekli do helikopterja. Ko smo ga že videli in smo si vsi oddahnili, nam je pot prekrižala opica. Hitro smo se ustavili in jo pogledali. Ko sem ji hotel reči,naj se nam umakne s poti, je stegnila svojo kosmato roko in zagrabila hrčka.
''Ne, pusti me'' se je upiral hrček.
Opica ga ni poslušala. Skočil sem proti njej, a se mi je izmaknila. Ko sem se pobral naju je z veverico pogledala. Pokazala nama je jezik in se zlobno nasmejala. Splezala je še višje.
''Da si ne bi drznila'' sem ji zabrusil.
Še enkrat mi je pokazala jezik in s hrčkom vred odplezala stran. Nekaj časa sem jo še gledal in razmišljal, kaj naj. Kmalu pa mi je izginila izpred oči in odnesla hrčka bog ve kam.

Tako. To je bil peti del Pandotovih dogodivščin. Če vam je bil všeč lajkajte ali napišite pod komentarje (vesela bom česarkoli).

Imejte pujsastičen in nasmejan dan.:hamster::hamster::hamster::hamster::hamster: