Feliks se je lenobno odpravljal iz gimnazije, ko je ob pogledu na neznanega moškega doživel deja vu. Sprva se mu je zdelo, da se mu le sanja, a nato je ugotovil, da je tega moža v resnici že srečal. Še več — svetlolasi velikan je bil na njegovem vrtu ...
"To ste vi, kradljivec krompirjev!" je vzkliknil Feliks in z uprtimi jeznimi očmi pogledal moškega.
Moški se je obrnil. "Kradljivec ... O čem govoriš, fant?" se je namrščil in zoožil svoje svetle zenice.
Feliksu je šlo pošteno na smeh, a obenem je bil tudi pošteno jezen. "Ne veste, o čem govorim? Na mojem vrtu ste bili in dvakrat sem vas videl, kako ste kradli zelenjavo!"
"To je bilo res ..." je odvrnil svetlolasec.
"Zdaj pa mi povejte, zakaj ste storili!" je vzkliknil Feliks, medtem ko so mu očala spolzela po obrazu.
"Bil sem ..." je želel odgovoriti kradljivec, a so ga prekinili težki kovanci, ki so mu nenadoma padli na pločnik, zraven pa so padli še veliki bankovci.
Feliks je gledal, kako nepridiprav pobira velike denarce. Vse se mu je gnusilo — moški zagotovo ni bil reven, a še vedno se je poslužil njegovega vrta? "Res vidim petdesetke, gospod? Mar si niste mogli s tem kupiti svojo zelenjavo?"
Velikan je vstal in položil denar v žep, nato pa odvrnil: "Te denarje nisem imel pred enim tednom, ko sem prišel na tvoj vrt, fant."
"Če mislite, da je to opravičilo za vašo zaigrano nevednost, se motite — ne verjamem vsakemu, ki ga srečam na ulici," ni bil zadovoljen gimnazijec.
"Potem pa sklepam, da so te starši dobro naučili, komu verjeti in komu ne, in popolnoma razumem, da mi ne verjameš," je odločno odvrnil moški in segel z roko po žepu ter čez nekaj trenutkov je imel v roki že nekaj denarja.
"Me skušate podkupiti?"
"Ne, mladenič, to definitivno ni moj namen," je pojasnil svetlolasec. "Priznam to, kar sem storil, a trdim, da je to posledica tega, da nisem imel denarja — pa mi verjemi ali ne. No, s tem denarjem pa si ti želim oddolžiti za vso zelenjavo, ki sem jo vzel," je dodal moški in dal Feliksu v roko nekaj bankovcev. "Če ti je toliko mar, kupi s tem novo zelenjavo ali pa karkoli drugega, ne vem, morda sladkarije ali druge stvari, ki jih mladina sedaj kupuje."
Feliks je pogledal na svetleči se bankovec in po premisleku spravil denar v šolsko torbo. "Sliši se pošteno, gospod ..."
"Dwenir," se mu je predstavil. "Krajše ime kot kradljivec krompirja."
"O tako, ste tujec?" je zanimalo Feliksa. Ker mu moški ni v hipu odgovoril, je nadaljeval: "Za tujca zelo dobro govorite slovensko, mimogrede. Skoraj popolnoma sem prepričan, da ste iz ... hm, mogoče iz Hrvaške. Torej, ste iz Hrvaške, gospod?"
"Em ... da, tako je," se je v naglici zlagal Dwenir. V mislih pa si ji mislil, da njegov dom definitivno ni tako blizu, oh ne, zelo daleč stran je ... A za razkritje še ni prišel čas, vsaj tako si misli Glawir.