PisalnicaPrihajajoča apokalipsa, 12. del
1
"Zakaj govoriš s tem moškim, Feliks?" se je izza Feliksovega hrbta prikazala Doris in z začudenjem opazovala nadnaravno velikega moškega pred seboj.
"Doris, to je Hrvat Dwenir," je Feliks predstavil sošolki Dwenirja, nato pa se obrnil še proti njem. "Dwenir, Doris."
"Pozdravljena, gospodična Doris," se ji je prijazno nasmehnil Dwenir.
Doris mu je odzdravila, zatem pa rekla: "O čem se tako vneto pogovarjata zadnje dni?"
Feliks ji je na hitro razložil njuno diskusijo o Francu in Leji. "Kaj pa ti misliš?" jo je še vprašala.
"Jaz pa mislim, da bi bil Franc lahko morilec," je odgovorila Doris.
Feliks se je od začudenja namrščil in rekel: "Zakaj bi bil ravno on? Saj se ukvarja s krajo in z njeno porabo. Poleg tega ga zanima le denar."
"Morda je ravno to njegov motiv," je vztrajala rdečelaska. "Kdo ve? Kaj če sta sklenila kakšno kupčijo, Leja pa ..."
"... ni hotela posoditi denarja ali pa ni hotela sklepati poslov z njim in zato jo je ubil," jo je dopolnil sošolec. "Vem, kam meriš in tudi sam sem na to pomislil, a vprašaj se — ali ljudje res ubijajo zaradi tega?"
Doris si je zataknila svoje goste rdeče lase za ušesa in svoje žadaste oči usmerila v Feliksa. "Lahko bi bilo tudi to, da si je Franc zaželel pravega doma, a mu Leja ni bila pripravljena dati denarja zanj ali pa dati možnosti, da bi se pri njej nastanil," je s svojim visokim, skoraj že clivičem glasom, dodala.
"Ampak zakaj bi težil ravno Leji?" je bil skeptičen Feliks. "Poleg tega bi lahko preprosto zaprosil za finančno pomoč pri banki, izposodil kredit ali karkoli lažjega."
"Misliš, da Franc ve, kaj je kredit?" je v sarkazmu odvrnila Doris, njene temne obrvi pa so se dvignile.
"Jaz menim, da zagotovo ve, kaj je to," se je vmešal Dwenir, ki je ob tem napetem pogovoru pozabil na Glawirjev ukaz, da mora Feliksa spodbujati pri razmišljanju. Kako hitro lahko človeka zanese ... "Se ne strinjata?"
"No, če to vem jaz, ki sem trikrat mlajši od njega, sem popolnoma prepričan, da tudi on ve, kaj je kredit," je komentiral Feliks, nato pa se obrnil proti sošolki. "Zdaj pa nam je že zmanjkalo motivov, tako da je Franc zagotovo nedolžen."
"Torej misliš, da policija nima prav?" je bila radovedna rdečelaska, Feliks pa ji je pritrdilno prikimal. Doris se je zasukala proti Dwenirju, ki se ji je še kar zdel precej nenavaden zaradi njegovi nadnaravne velikosti, a zdaj se ji njegova prisotnost že zdela bolj domača. "Kaj pa menite, gospod Dwenir?"
"Sam zaupam policiji in zato mislim, da je Franc morilec," je bil kratek in jedrnat Dwenir. Nekje globoko v sebi pa je želel povedati kaj več. Pravzaprav mnogo več, saj je hotel povedati, da se policija še kako moti in da je ubogo Lejo, ki je bila na napačnem kraju ob napačnem času, ubil njegov brat. Želja, da bi izdal vzvišenega Glawirja, je bila tako velika, da je nenadoma začutil, kako hitreje mu bije srce. Ko bi se le lahko izpovedal in izdal Glawirja, ki ga je tolikokrat že ponižal ...
"Dwenir, ste v redu? Potrebujete kaj" je njegovo živčnost začutila Doris in ga z zaskrbljenim očmi pogledala.
Takrat pa se je čudno pričel vesti tudi Feliks. V njegovi glavi je nenadoma začelo bobneti in zdelo se mu je, kot da ima v glavi bombo, ki bo počasi počasi eksplodirala, nato pa mu prodrla glavo in padla na tla ... Nenadoma pa v njegovi glavi ni več bobnelo, temveč so v njej odmevali glasovi. Bilo jih je na stotine in zato se ni dalo razbrati, kaj mu sporočajo. Gimnazijec je tako imel občutek, da mu vsaka možganska celica nekaj govori, a njihove besede so zavite v nekakšno šifro, ki se jih ni dalo razvozlati z nikakršno Enigmo ...
"M-moja ... M-moja glava ...," je obupano začel jecljati Feliks in se prijel za glavo, kot bi sicer neuspešno skušal utišati neznane glasove.
"Feliks?" ga je še bolj zaskrbljeno kot nekaj trenutkov prej pri Dwenirju pogledala Doris in se sklonila, tako da so se njune oči srečala. "Feliks, kaj se dogaja?"
Rjavolasec se je še kar obupano držal za glavo in takrat šele opazil, da so glasovi tišji in manj številčni, kot bi zapuščali njegovo glavo in misli. Trenutek kasneje so vsi glasovi utihnili in vse je bilo kot prej. Razen tega, da se je počutil slabo in da so bila njegova očala popolnoma zarošena od pota.
"V redu sem," je dokaj nesamozavestno izjavil Feliks in si obrisal očala. "Nič ni bilo, le medlo se mi je, morda zaradi premalo spanca. Kakorkoli že, kaj če končamo to diskusijo o Francu?"
"Doris, to je Hrvat Dwenir," je Feliks predstavil sošolki Dwenirja, nato pa se obrnil še proti njem. "Dwenir, Doris."
"Pozdravljena, gospodična Doris," se ji je prijazno nasmehnil Dwenir.
Doris mu je odzdravila, zatem pa rekla: "O čem se tako vneto pogovarjata zadnje dni?"
Feliks ji je na hitro razložil njuno diskusijo o Francu in Leji. "Kaj pa ti misliš?" jo je še vprašala.
"Jaz pa mislim, da bi bil Franc lahko morilec," je odgovorila Doris.
Feliks se je od začudenja namrščil in rekel: "Zakaj bi bil ravno on? Saj se ukvarja s krajo in z njeno porabo. Poleg tega ga zanima le denar."
"Morda je ravno to njegov motiv," je vztrajala rdečelaska. "Kdo ve? Kaj če sta sklenila kakšno kupčijo, Leja pa ..."
"... ni hotela posoditi denarja ali pa ni hotela sklepati poslov z njim in zato jo je ubil," jo je dopolnil sošolec. "Vem, kam meriš in tudi sam sem na to pomislil, a vprašaj se — ali ljudje res ubijajo zaradi tega?"
Doris si je zataknila svoje goste rdeče lase za ušesa in svoje žadaste oči usmerila v Feliksa. "Lahko bi bilo tudi to, da si je Franc zaželel pravega doma, a mu Leja ni bila pripravljena dati denarja zanj ali pa dati možnosti, da bi se pri njej nastanil," je s svojim visokim, skoraj že clivičem glasom, dodala.
"Ampak zakaj bi težil ravno Leji?" je bil skeptičen Feliks. "Poleg tega bi lahko preprosto zaprosil za finančno pomoč pri banki, izposodil kredit ali karkoli lažjega."
"Misliš, da Franc ve, kaj je kredit?" je v sarkazmu odvrnila Doris, njene temne obrvi pa so se dvignile.
"Jaz menim, da zagotovo ve, kaj je to," se je vmešal Dwenir, ki je ob tem napetem pogovoru pozabil na Glawirjev ukaz, da mora Feliksa spodbujati pri razmišljanju. Kako hitro lahko človeka zanese ... "Se ne strinjata?"
"No, če to vem jaz, ki sem trikrat mlajši od njega, sem popolnoma prepričan, da tudi on ve, kaj je kredit," je komentiral Feliks, nato pa se obrnil proti sošolki. "Zdaj pa nam je že zmanjkalo motivov, tako da je Franc zagotovo nedolžen."
"Torej misliš, da policija nima prav?" je bila radovedna rdečelaska, Feliks pa ji je pritrdilno prikimal. Doris se je zasukala proti Dwenirju, ki se ji je še kar zdel precej nenavaden zaradi njegovi nadnaravne velikosti, a zdaj se ji njegova prisotnost že zdela bolj domača. "Kaj pa menite, gospod Dwenir?"
"Sam zaupam policiji in zato mislim, da je Franc morilec," je bil kratek in jedrnat Dwenir. Nekje globoko v sebi pa je želel povedati kaj več. Pravzaprav mnogo več, saj je hotel povedati, da se policija še kako moti in da je ubogo Lejo, ki je bila na napačnem kraju ob napačnem času, ubil njegov brat. Želja, da bi izdal vzvišenega Glawirja, je bila tako velika, da je nenadoma začutil, kako hitreje mu bije srce. Ko bi se le lahko izpovedal in izdal Glawirja, ki ga je tolikokrat že ponižal ...
"Dwenir, ste v redu? Potrebujete kaj" je njegovo živčnost začutila Doris in ga z zaskrbljenim očmi pogledala.
Takrat pa se je čudno pričel vesti tudi Feliks. V njegovi glavi je nenadoma začelo bobneti in zdelo se mu je, kot da ima v glavi bombo, ki bo počasi počasi eksplodirala, nato pa mu prodrla glavo in padla na tla ... Nenadoma pa v njegovi glavi ni več bobnelo, temveč so v njej odmevali glasovi. Bilo jih je na stotine in zato se ni dalo razbrati, kaj mu sporočajo. Gimnazijec je tako imel občutek, da mu vsaka možganska celica nekaj govori, a njihove besede so zavite v nekakšno šifro, ki se jih ni dalo razvozlati z nikakršno Enigmo ...
"M-moja ... M-moja glava ...," je obupano začel jecljati Feliks in se prijel za glavo, kot bi sicer neuspešno skušal utišati neznane glasove.
"Feliks?" ga je še bolj zaskrbljeno kot nekaj trenutkov prej pri Dwenirju pogledala Doris in se sklonila, tako da so se njune oči srečala. "Feliks, kaj se dogaja?"
Rjavolasec se je še kar obupano držal za glavo in takrat šele opazil, da so glasovi tišji in manj številčni, kot bi zapuščali njegovo glavo in misli. Trenutek kasneje so vsi glasovi utihnili in vse je bilo kot prej. Razen tega, da se je počutil slabo in da so bila njegova očala popolnoma zarošena od pota.
"V redu sem," je dokaj nesamozavestno izjavil Feliks in si obrisal očala. "Nič ni bilo, le medlo se mi je, morda zaradi premalo spanca. Kakorkoli že, kaj če končamo to diskusijo o Francu?"
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
