"Zakaj misliš, da je tukaj?" je Feliks radovedno vprašal Doris, ki je sedela zraven njega na klopci in jedla sladoled, zraven pa si poskušala zavedati desno vezalko na supergah.
"Ne vem," je na kratko odvrnila rdečelaska. "Morda imajo tudi vrhovni počitnice in dopuste kakor mi," je izjavila čez nekaj trenutkov.
"Resno?" je odvrnil rjavolasec. "Ima sposobnost, da obišče cel svet, pa se odloči za *i*Celje*i*."
"Potem ga pa sam vprašaj!" je užaljeno rekla Doris in s prstom pokazala proti Dwenirju, ki je kot naročeno hodil mimo bližnjih stanovanjskih blokov. "Glej, bliža se nama!"
In res se je visoki svetlolasec približal mladima gimnazijca in sedel zraven njiju. "Pozdravljena, Feliks in Doris," ju je vedro pozdravil.
"Vprašanje imam za vas, Dwenir," ga je napadel Feliks. "Mi lahko poveste, čemu ste tukaj? Zagotovo niste kar tako ..."
"Seveda ne," je odvrnil velikan in nenadoma mu je nasmešek na ustih izginil. Začel je kajti razmišljati, ali naj se zaupa gimnazijcema in jima pove o Glawirjem norem načrtu. No, če se jima je že razkril, potem jima lahko pove za njegovo misijo. Ne? "Naročeno mi je bilo, naj te najdem in se s tabo čim več družim in te spodbujam, da govoriš, razmišljaš in razpravljaš o Lejinem umoru," je Dwenir hitro zrecitiral brata, da bi čim prej povedal to, za kar ni bil prepričan, ali naj ostane skrito ali ne. Tem prej bo povedal glavno zadevo, tem boljše bo.
"Čakajte, veste za Lejo?" se je začudila Doris.
"Seveda," je samozavestno odvrnil svetlolasec. "Vrhovni vendarle vemo za vse."
Feliks pa se je zamislil o nečem drugem: "Zakaj pa naj bi me spodbujali, naj razpravljam o umoru?"
Dwenir je globoko zavzdihnil, ko se je spomnil na bratovo sebično razmišljanje. "Glawir, moj brat in vodja vrhovnih, želi, da se s tem več ljudi zamisli o umoru in se tako odvrne pozornost od vojn. Tako bi lahko namreč lažje organiziral vojno vrhovnih, ki bi potekala vzporedna z vašimi vojnami."
"In kaj bi vojna vrhovnih vzporedno z vojnami med ljudmi pomenila za človeštvo?" je bil zaskrbljen Feliks in z otožnimi temnimi očmi pogledal proti velikanu.
"Apokalipso, se bojim," je bil jedrnat Dwenir, "in to v pravem pomenu besede, kar pomeni, da sem ne prištevamo vojn."
Doris je razširila svoje sinje zenice in se spogledala s prav tako presenečenim Feliksom. Oba gimnazijca sta poznala besedo apokalipso le iz Biblije, ki so jo brali za domače branje, zato se jima je zdela ta beseda tako pravljična in hkrati tako neresnična. Navsezadnje — kdo bi pričakoval apokalipso v človeškem svetu? To pomeni popolno uničenje mest, držav in na koncu tudi civilizacije. Ne spada to le v kakšen znanstvenofantastični film?
"Sam temu zelo nasprotujem, seveda," je še dodal Dwenir, "vendar vsi ostali vrhovni — tudi Glawir, moj brat — ne razmišljajo tako, saj menijo, da je to edini način, kako se vam maščevati za vojne, ki se dogajajo med vami."
"To je zlobno, samovščečno in predvsem nepošteno!" je vzkliknila Doris in njena lica so postala tako rdeča kot njeni ognjeni dolgi lasje.
"Vem, ravnokar sem vama povedal, kako zelo proti temu sem," se je ponovil velikan. "Vendar glavni od nas je Glawir, ne jaz. Njegove želje so naš ukaz. Žal."
"Res ne morete ničesar storiti, Dwenir?" je z otožnimi očmi, ki so gledala velikana skozi zarošena očala, vprašal Feliks. "Tisoče ljudi bo umrlo in nemiri so bodo kvečjemu stopnjevali, ne pa zmanjševali, ne?"
"Popolnoma se strinjam!" je obupano vzkliknil Dwenir. "Ampak resnično resnično ne morem ničesar storiti. Verjemita mi, da bi kaj storil, če bi lahko ..."