Ojj, kako ste kajj? Jahh zvezdi sm obljubla da bom mau daljši delčk napisala hehhToo bo mau težko hehehh
Jaa kaj naj rečem uživajte ob branju ne?? Lov uuu pookiess

___________________________________________

V razred planem v trenutku, ko zazvoni zvonec. Glavni odmor je. To pomeni, da smo dvajset minut prosti in lahko delamo, kar hočemo. Čudovito. Zdaj sem prepuščena nemilosti. Norčevali se bodo, zdelo se jim bo ogabno, nenaravno.
Ampak... Zakaj se mi to sploh zdi pomembno?? To je moja stvar. Nič jim ne bom povedala, pa naj silijo vame, kolikor hočejo!

Sošolci in sošolke se prerinejo iz razreda, sploh me ne opazijo, tisti, ki me, pa so samo tiho. Za to sem jim hvaležna. Saj dobro vem, da bom morala še dolgo časa prenašati dekleta, ki so kot Tinkara ali pa fante, ki se jim zdi ogabno, da se punca poljublja s punco, ampak veste kaj? Vseeno mi je. Moja spolna usmerjenost je samo moja in nihče, čisto nihče mi je ne more vzeti.

"Urša, pridi malo k meni," me pokliče Zgidovina. Prikrito zavijem z očmi in stopim pred njen kateder. Zdaj bo priletela pridiga.

"Opazila sem, da v šoli popuščaš in ne sodeluješ več. Oddaljila si se od sošolk, držiš se le še Anje. To sicer ni moj problem, ampak se bom vsekakor pogovorila s tvojo razredničarko."
Učiteljica me nepremično opazuje. Nato zavzdihne.

"Urša, ne glej me tako," jezno reče. "Nisem tvoja sorodnica, ki bi jo skrbeli tvoji osebni problemi. Ne, sem le učiteljica, ki ji ni vseeno za tvojo prihodnost.
Urša, zares me skrbi. Kaj reče tvoja mama na nedokončane šolske naloge in na neurejene zvezke? Najbrž ni preveč vesela, kaj?" me vpraša s privoščljivim nasmehom.

"Moja mama trenutno ni pri pravi," se mi zatrese glas, "zato ne reče nič na neurejene stvari - kako bi, ko ima svoje življenje čisto sesuto?"

Nekaj trenutkov se samo gledava. Nato vzamem svoje stvari in se odpravim ven.
Zagotovo ne k svojem razredu.
********
Telefon mi najmanj desetkrat zapiska, ko hodim čez most. Nikogar ni, noben avto ne pripelje mimo, seveda, vsi so v šoli ali pa v službi. Uživajo življenje.
Tako hodim sama s svojimo mislimi, ki so vedno bolj moreče. Vsake toliko jih vendarle prekine tih pisk telefona in kmalu mi gre tako na živce, da ga ugasnem. Na zaslonu vidim, da mi je osemkrat pisala Iza, trikrat Anja in enkrat celo mami. Pogledam sporočilo od nje, morda je kaj pomembnega, morda me potrebuje.
'Urša, ko boš prišla domov, me ne bo. Odšla sem v bolnišnico, da vidijo, če je z mano vsse v redu. Bodi brez skrbi, nič mi ni. Se vidiva'
Prav. Upam, da ji bodo v bolnišnici lahko pomagali, kajti res si želim trezno mamo. Da ji bom lahko zaupala, se zjokala na njeni rami.

Sporočila od Anje le preletim, vse je kot vedno: skrbi jo zame, upa, da sem v redu. Odpišem ji le, da je vse okej in da naj pogleda, kako gre Izzy.

Ona pa... Ne upam si pogledati njenih sporočil, vendar vseeno odklenem telefon in jih preberem. Piše, da ne ve, kaj je, vendar da me bo imela vedno rada. In da sem ji zmeraj stala ob strani in ji pomagala. Njeno zadnje sporočilo je:
Zato se ti zahvaljejem da si mi stala ob strani. Ne vem, kdo sem. Vem pa kdo si ti. Moja najboljša prijateljica, ki je več kot to.'

Pa saj... Saj ji vendar nič ne pomenim. Saj ne more biti lezbijka, bi, pan,... Saj...
Ne razumem. Zmeraj se je metala za fanti, nato Gal, potem celo najhujši fantje. Nikoli ni izrazila zanimanja za punco, ampak... Ljudje te lahko presenetijo. Morda ji je res kaj zame.
Ha. Pobožne želje.
Ugotovim, da sem se prej ustavila, zato nadaljujem s potjo in se trudim mirno korakati naprej in ukrotiti občutek, da mi bo od sreče razneslo srce.
__________________________
Hehehh, je blo zej dovoljj zvezdii? Ni glih velik, sam sem se zlo potrudlaa. Lysmm all pa upam da vam je blo všeč