Ojj pookiess, mau cudnn delckk i hope da vm bo usecc<33

_____________________________

Odklenem vhodna vrata in globoko zavzdihnem. Izzy nameravam takoj napisati dolgo in čustveno sporočilo, ampak nekaj me ustavi. Saj vendar nismo več v četrtem razredu, da bi se sprli za vsako malenkost. Delati se morem, da je vse v redu, ampak v sebi vem, da to ni možno. Premalo sem zvesta sama sebi, da bi si drznila reči: Dajmo, Urša, uredi že to, povej ji, kaj si misliš. Bodi pogumna in opravi s tem.
Najbolj na svetu si želim, da bi mi bila Izzy le prijateljica, vendar si tudi želim, da bi si bolj zaupala. Da bi imela dovolj poguma, da bi ji rekla: "Izzy, všeč si mi."
Dovolj imam predsodkov.
Odprem vrata in prvo, kar vidim, je moj veseli kužek. Radostno maha z repkom in njegove čokoladno rjave oči razumljivo strmijo vame. Pri srcu me zbode. Kako ga imam rada.

"Angie, greva ven. Nujno moram na svež zrak," mu potožim. Strinja se; pomaha z repkom in pograbi povodec. Pokimam si, odložim šolsko torbo in odpraviva se.
*******

Zunaj je mirno. Nobenega avtomobila ni, ljudje se zdijo prijaznejši kot običajno. Nekateri so mrkogledi, sprijaznjeni s svojo resnico, da ne morejo več živeti, da je vsega konec. Ko v njihoovi bližini začutim, kako blizu roba sem bila, se kar zdrznem. Nikoli več si ne bi upala tako malo živeti zaradi ene same neizpolnjene ljubezni.
Vem, da je Anjo v preteklih tednih resnično skrbelo zame. Kako se je potrudila. Sama je ugotovila. Prišla je do spoznanja, da jo zares potrebujem in večno ji bom hvaležna.

Angie ovohava drevo. Prešine me, da je to pravzaprav še mlad kužek. Da potrebuje gibanje. Svobodo.
Ta misel me zadene tako močno, da moja roka kar sama seže k njegovi ovratnici in ga odpne s povodca. Angy me navdušeno pogleda in bevskne. Spozna, da je prost.
In šele nato začneva teči.
******

Po dolgem sprehodu se usedem za pisalno mizo in vzamem svoj telefon. Dolgo časa buljim v Izzyino zadnje sporočilo, v glavi pa mi kar naprej odzvanjajo njene besede, zapisane v moje srce: 'Ne vem, kdo sem, vem pa, kdo si ti. Moja najboljša prijateljica, ki je več kot to.
Ali je resno mislila? Ali se hetero punce res tako rade zafrkavajo iz nas?
Začnem nekaj pisati, pa si premislim. Nobena beseda ne bo izrazila tega, kar ji moram povedati, nobena. Najbolje bi bilo, če bi jo klicala, ampak... Spet nimam dovolj poguma.
Zato odložim telefon. Iz kovčka vzamem svojo kitaro in jo pogladim po lesenih udrtinah. Že dolgi časa nisem igrala nanjo.
Nastavim si jo na nogo, vklopim zvočnik in začnem igrati.
S svojimi notami izražam vse. Vsa svoja čustva izlijem v svoj telefon. Ko končam, vidim, da je minilo pol ure. Brez pretiranega razmišljanja skladbo pošljem Izzy in otrpnem. Vse sem prehitro naredila.
Na zaslonu namreč piše:
Online.

__________________

Ahahh grlznoo.. Naslednji delckk bo boljši, ker bo nekaj časa oripovedovala Izzy. Lep dan<33