# PIŠE SE 29. SEPTEMBER 2025...

September.

Spet šola.

Če sem iskrena, sem komaj preživela prvi mesec. Zgodnje vstajanje, domače naloge, učitelji, ki že prvi teden težijo z ocenami, pa testi, ki jih napovedujejo, kot da gre za konec sveta. Vsako jutro sem se komaj zvlekla iz postelje in skoraj vsak dan pozabila vsaj eno stvar doma.

Ampak letos je bilo nekaj drugače.

Bila sem v 7.B.

In v mojem razredu je bil tudi Lukas.

Ne, ne bom lagala. Bil mi je malo všeč.

No...

Mogoče malo več kot malo.

Bil je smešen, prijazen in eden redkih fantov, ki ni bil totalen cringe. Vedno je znal vse obrniti na foro in nekako je bil vsak pogovor z njim zanimiv.

Ampak o tem nisem povedala skoraj nikomur.

No, skoraj.

Danes je bil poseben dan. Moja mami je imela rojstni dan, zato sem po šoli šla z Ano v trgovino kupit darilo zanjo.

Zunaj je bilo še vedno ful toplo za konec septembra. Sonce je sijalo in po mestu je bilo polno ljudi. Midve pa sva hodili po trgovini in iskali nekaj, kar bi bilo mami res všeč.

»Kaj misliš o tej sveči?« sem vprašala Ano.

»Meni diši po babičini omari.«

Obe sva se začeli režati.

»Okej, potem definitivno ne.«

Po nekaj minutah sva našli lepo darilno škatlo z dišečo svečo, kremo za roke in majhnim okvirjem za fotografijo.

»To je ful cute,« je rekla Ana.

»Ja, točno nekaj za mojo mami.«

Ko sva čakali pri blagajni, me je Ana pogledala.

»Ej, a se sploh zavedaš, da če ne bi bilo tebe in Lukasa, jaz pa Val sploh ne bi bila skupaj?«

Nasmehnila sem se.

»Ja, sej res. Matchmakerja stoletja.«

»Dobesedno.«

Val je bil Lukasov najboljši prijatelj in že nekaj časa mu je bila Ana všeč. Jaz in Lukas sva ju ves čas shippala in ju spravljala skupaj, dokler nista končno postala par.

»Priznaj, brez naju bi še vedno samo gledala drug drugega po hodnikih,« sem rekla.

»Facts.«

Obe sva se zasmejali.

Potem pa me je Ana pogledala s tistim pogledom.

Tistim.

Ko veš, da bo vprašala nekaj sumljivega.

»Kaj?«

»Nič.«

»Ana.«

»Nia.«

»Povej.«

»A ti je Lukas všeč?«

Skoraj sem se zadavila s svojim sokom.

»KAJ?!«

»No?«

»Ne! Mislim... ne vem... mogoče.«

Ana je začela kričati.

»VEDELA SEM!«

»Tiho! Folk naju gleda!«

»Dobesedno zardiš vsakič, ko nekdo omeni njegovo ime.«

»Ne zardim.«

»Zdaj si.«

»Ana!«

»Nia!«

»Nehaj.«

»Ne.«

Potem pa je naredila nekaj najbolj norega na svetu.

Vzela je telefon.

»Kaj delaš?«

»Kličem Lukasa.«

»NE.«

»Ja.«

»ANA, PRISEŽEM—«

Prepozno.

Telefon je že zvonil.

Jaz pa sem skoraj umrla od sramu.

»Halo?« se je zaslišal njegov glas.

Moje srce je dobesedno naredilo salto.

Ana se je zlobno nasmehnila.

»Ej, Lukas.«

»Ja?«

»A lahko Nia dobi tvojo številko?«

Jaz sem zraven skoraj izgubila razum.

»NEEEE! ANA PREKINI! O MOJ BOG!«

Ana se je smejala tako močno, da je komaj govorila.

Po nekaj sekundah je odložila.

Jaz sem jo samo gledala.

»No?«

»Dal mi jo je.«

»KAJ?!«

»Ja.«

»Ne hecaj se.«

»Resno.«

Pokazala mi je zaslon.

In tam je bila njegova številka.

Moje srce je šlo približno na 300 na uro.

»Jaz bom umrla.«

»Ne boš.«

»Bom.«

»Ne boš.«

»Dobesedno bom.«

---

Kasneje sem stala pred drogerijo z Doro.

Mojo najboljšo prijateljico.

Pravkar sem si kupila nov lip gloss in bila sem tako nahypana, da sem skoraj skakala po pločniku.

»Pokaži še enkrat,« je rekla Dora.

Odprla sem torbico.

»A ni lep?«

»Girl, obsessed sem.«

»Jaz tudi.«

Ravno sva se smejali, ko mi je zazvonil telefon.

Pogledala sem zaslon.

In skoraj spustila telefon na tla.

Lukas.

Dora je odprla usta.

»NI ŠANSE.«

»UTIHNI.«

»KLIČE TE.«

»VIDIM.«

»ODGOVORI.«

»NE MOREM.«

»LAHKO.«

»NE.«

»JA.«

S tresočimi rokami sem sprejela klic.

»Hej,« je rekel.

Njegov glas me je takoj spravil v dobro voljo.

»Hej.«

»Kaj delaš?«

»Nič... z Doro sem.«

»Aha.«

Dora je zraven delala najbolj random obraze na svetu.

Komaj sem se zadrževala, da se nisem začela smejati.

Potem sva se pogovarjala.

O šoli.

O učiteljih.

O tem, kako je učitelj za matematiko že prvi teden dal preveč naloge.

O Valu in Ani.

O glasbi.

O TikToku.

O random stvareh.

In iskreno?

Nisem hotela, da se klic konča.

Sploh ne.

Vsakič ko je rekel moje ime, sem se nasmehnila kot največji NPC.

Po skoraj pol ure sva končno zaključila.

»Se slišiva.«

»Ja.«

»Adijo.«

»Adijo.«

Ko sem odložila, me je Dora samo gledala.

»Ti si cooked.«

»Kaj?«

»Totalno si zaljubljena.«

»Nisem.«

»Si.«

»Nisem.«

»Si.«

»Okej, mogoče malo.«

---

Ko sem prišla domov, je bilo stanovanje že polno balonov in okraskov.

Mami je bila v kuhinji in pripravljala zadnje stvari za praznovanje.

»Nia!«

Objela me je.

»Vse najboljše, mami.«

Podala sem ji darilo.

Odprla ga je in takoj se ji je narisal nasmeh na obraz.

»To je tako lepo.«

»Ti je všeč?«

»Zelo.«

Objela me je še enkrat.

Kmalu so začeli prihajati sorodniki.

Teta.

Stric.

Bratranci.

Vsi.

Jedli smo torto, se smejali in peli vse najboljše.

Ampak moje misli?

Moje misli so bile nekje drugje.

Pri Lukasu.

Med večerjo.

Med torto.

Med pogovori.

Ves čas.

Vsakič ko mi je telefon zavibriral, sem ga takoj pogledala.

In to me je malo strašilo.

Ker še nikoli nisem toliko razmišljala o enem fantu.

---

Pozno zvečer sem končno prišla v svojo sobo.

Preoblekla sem se v pižamo.

Umila zobe.

Odstranila makeup.

Potem pa skočila v posteljo.

Luč je bila ugasnjena.

Telefon pa je svetil pod odejo.

Pisala sva si.

Najprej o šoli.

Potem o učiteljih.

Potem o popolnoma random stvareh.

In potem me je vprašal nekaj čudnega.

**Lukas:** Če bi mogla eno osebo pozabit za vedno... mene ali Doro... koga bi?

Nekaj sekund sem samo strmela v zaslon.

Kaj naj bi to pomenilo?

Moje srce je spet podivjalo.

Potem sem odgovorila.

**Jaz:** Če bi bila z nekom kaj več... bi verjetno pozabila Doro.

Takoj ko sem poslala sporočilo, sem skoraj vrgla telefon stran.

»Kaj sem napisala?!« sem zašepetala sama sebi.

»Girl, kaj delaš,« sem si rekla in si zakrila obraz z odejo.

Čez nekaj sekund je odgovoril.

**Lukas:** Fer.

Potem še eno sporočilo.

**Lukas:** Se strinjam.

Moje srce je dobesedno eksplodiralo.

Nasmeh mi ni izginil z obraza.

Nikakor.

Še nekaj časa sva si pisala.

Potem pa sem postala tako utrujena, da sem komaj držala odprte oči.

**Lukas:** Lahko noč.

**Jaz:** Lahko noč :)

Odložila sem telefon.

Zaprla oči.

In zadnja oseba, na katero sem pomislila pred spanjem, je bil Lukas.

Tisto noč sem sanjala o njem.

Sanjala sem, da sva skupaj hodila po šolskem hodniku in se smejala nečemu, česar se zjutraj nisem več spomnila.

Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem najprej pogledala telefon.

In prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila:

Kaj pa če sem tudi jaz njemu malo všeč?

Ta misel mi ni šla iz glave niti za sekundo.