Na stolu za mizo, je sedel lord Karl oziroma moj oče. Lord Karl je bil moj oče. Imel je enake črne lase, kot jaz, zelene oči in vampirsko bledo polt. Ni izgledal star, mlad pa tudi ne. Prekrižala sem roke na prsih in mu namenila trmast pogled. Sedla sem na stol nasproti njega.
»Nives,« me je okaral. »Kaj za vraga si počela?«
Na to nisem odgovorila. Nisem hotela, da bi mislil, da sem mevža.
»Človeka si pustila pri življenju,«je jezno nadaljeval. »Zanesel sem se nate. Razočarala si me hči.« Moj oče zelo redko uporabi izraz hči. To me je presenetilo. Še vedno sem bila tiho. Imel je prav. »Veš, da si s tem ogrozila celo civilizacijo. Mahkužna si.« To me je razbesnilo.
»Nisem. In zakaj moramo ubijati. Ker smo rojeni za to? Se mi kar zdi,« sem se predrzno posmehnila. Izzivala sem ga. A očetu se je čez obraz razlezel besen nasmeh.
»Daj mi meč,« mi je rekel skozi zobe, kar je počel kadar je zadrževal jezo. Zmedel me je. Odpela sem si meč s hrbta in mu ga dala. »Nož obdrži. A meč bom začasno vzel jaz.« Razprla sem usta.
»OČE! Zakaj moram ubijati?!« sem ga bolj nahrulila, kot vprašala. A on me je odslovil. Besno sem vstala in odšla iz pisarne. Za seboj sem zaloputnila vrata in upala, da bodo moje vampirske moči vrata zlomile, a jih niso.