Hodili sva po hodnikih, polnih učencev, nato pa končno stopili v učilnico s svetlo rumenimi stenami. Sedli sva v isto klop in med tem ko je Emma pripravljala potrebščine, sem se razgledala po razredu.
"Naj ti malo predstavim tale razred." je rekla Emma. "Tisto je Sam, nje se izogibaj. Tam je Tom, pusti ga pri miru. Blondinka je Sarah, zate bo bolje, da je sploh ne pogledaš." "S kom pa se lahko družim?" sem jo prekinila. "Z nikomer." je dejala in se kislo nasmehnila. Ja, zdaj sem videla. Spoprijateljila sem se z razredno čudakinjo. To je objasnilo, zakaj je ona edina, ki sedi sama. Pomislila sem, da bi bilo dobro najti še kakšnega prijatelja, preden si uničim ugled, ker se družim s čudakinjo. Malo sem se razgledala in se namenila proti dekletu, nekoliko temnejše polti, sivimi očmi in temno rjavimi lasmi, ki so ji segali do pasu. Vsi njeni zvezki so bili posuti z bleščicami. Bila je zelo lepa in zdela se je prijetna. Kot prijateljica, o keteri sem sanjala. "Ne!" je zašepetala Emma in me odvlekla nazaj za mizo. "Oprosti, pretiravala sem. Družiš se lahko s komerkoli hočeš, samo ne z njo." je rekla z nekoliko solznimi očmi. "Zakaj?" sem vprašala. "Ker je ona zlobna." mi je odgovorila. Zavila sem z očmi. To ni bilo najbolj prijazno, ampak nisem si mogla pomagati. " Resno mislim. Ona ni dobra oseba. Najprej je grozno prijazna in ko te dobi na svojo stran, ni več tako popolna. Nihče si ji ne upa nič reči, ker ima preveč "prijateljev", ki bi ti potem zagrenili življenje. Osvaja vsakega fanta, ki ga vidi in ga zapusti po kakšnem mesecu. Čisto vedno je tako. Nevem zakaj. najbrž uživa v trpljenju drugih ljudi." vzdihnila sem. Morda bi bilo res bolje, če ne pridobim lažne prijateljice. Ampak Emma še vedno ni nehala govoriti: "Če mi še vedno ne vrjameš, potem lahko vidiš to na lastne oči. Vidiš, kako se spogleduje s tem revežem? Čez nekaj tednov mu bo zlomila srce." Emma je govorila naprej, ampak jaz nisem več poslušala. Pogledala sem tja. Skoraj bi me kap.