Zjutraj sem se zbudila, takoj ko je zvonila budilka (to je sicer zame prava redkost). Potem sem šla v vsako spalnico v hiši, da sem preverila, če so vsi budni, ker nisem hotela zamuditi, ker bi kdo zaspal. Ko sem pozajtrkovala, sem se šla gor pripravit. Oblekla sem modre kavbojke in svojo najljubšo majico z dolgimi rokavi. Ker je šele začetek oktobra in je še toplo, nisem potrebovala jakne. Nato pa sem se malo zamislila. Le kaj si bodo moji novi sošolci mislili, če me bo v šolo pripeljala mama. Najbrž bodo mislili, da sem čudakinja, ki ne more brez mamice. Ampak, narediti moram dober prvi vtis. PANIKA!!!!
Naredila sem tisto, kar skoraj vedno naredim, ko imam problem. Uprašala sem Matejo. "Ej Mateja" sem začela. "mene pa nekaj zanima" "Ja, kaj?" je vprašala. "A misliš, da se bo drugim zdelo, da sem čudakinja, če me bo mami peljala v šolo?" "Ne" je brez posebnega razmisleka odgovorila. Ampak ker, sem še vedno stala tam in gledala vanjo, je ugotovila, da mora povedati kaj več. "Ne bodo mislili, da si čudakinja. Ubistvu, veliko mojih sošolcev starši vozijo v šolo. Ampak če hočeš, te lahko jaz peljem" Mateja ima skuter. Tisti trenutek se mi je res vse zdelo boljše, kot možnost, da me pelje mama, zato sem pokimala.
Z Matejo sva se odpeljali izpred hiše. Mama nama je ( na najino veliko presenečnje) dovolila, da greva sami. Oči je bil tisti, ki vrjetno ne bi bil za, ampak on je šel v službo, ko smo še spali. Tako sva se vozili po cesti. In čisto malo pred šolo se je zgodila najhujša možna stvar kaj naj naredim.. Zapeljali sva čez lužo. Mateja si je le nekoliko zmočila čevlje, jaz pa sem bila popolnoma premočena. Ker si nisem upala v šolo sem stekla na igrišče, ker tam ni bilo nikogar in paničarila. Nisem imela ne rezervnih oblačil, ne pojma
Nato sem na svoji rami začutila roko. Obrnila sem se in zagledala dekle mojih let, z modrimi očmi in čudovitimi črnimi lasmi. "Si vredu?" me je vprašala. Pokimala sem."Pridi z mano." je rekla. Ker se mi ni zdelo, da imam kakšno drugo možnost sem ji sledila. Peljala me je do po hodnikih, na katerih, na moje presenečenje ni bilo nikogar, na stranišče. Nato je začela brskati po svoji šolski torbi. "Upam, da ni morilka." sem si mislila, malo v šali, malo pa zares.
Nato je iz torbe vzela sive kavbojke in majico. "Na, vzemi to." sploh nisem razmišljala, samo ubogala sem jo. Ko sem se preoblekla sem prvič odkar sem jo srečala lahko govorila "Hvala ti." sem rekla. Odgovorila mi je "Ni zakaj. Aja, pozabila sem se predstaviti. Jaz sem Emma." "Jaz pa Maja. Še enkrat hvala." sem rekla in se nasmehnila. "Sploh ni problema. Ti si ta nova ane? pokimala sem. "Zdaj imamo zgodovino. Pokazala ti bom kako se pride do učilnice."