Tonila sem v barve sončnega zahoda. Božala sem cvetove črne vrtnice. Bila sem bel utrinek na črnem nebu. Hihitala sem se že samo njegovemu pogledu in nasmehu. To je vedel. Podal mi je roko in mi pomagal stopiti na noge. Z istegnjeno roko mi je podal vrtnico. Črno vrtnico. "Še ena vrtnica?" Sem vprašala in ga ljubeče pogledala. "Rekel sem ti, da niso navadne." Se je sramežljivo nasmehnil in mi poljubil roko. "Seveda so, dragec." Izgubila sem nadzor. Neznanega fanta nikoli je bi poklicala dragec in se mu tako ljubeznivo smejala. Nekaj v meni se je širilo kot obsedenost in me potegnilo vase. Nisem več mislila z svojimi mislimi, čutila z svojim srcem...


V veliki sobani sem se zavrtela na konicah prstov in se zahihitala mladeniču pred menoj. Bil je pokleknjen, vendar je svoje listnato zelene oči vseeno vztrajno upiral v moje. Sklonila sem se k njemu in ga objela. Nato mi je dal rožnato vrtnico in odšel skozi glavna vrata. Ko sem se obrnila, da bi vrtnico položila v stekleno vazo na mizi, sem presenečeno poskočila. Pred mano je namreč stal danes četrti mladenič, očitno z željo, da me zasnubi. Lahno sem se mu priklonila in počakala, da to stori tudi on. Vendar ni. "Kako ti je ime?" Sem ga vprašala in mu namenila sladek nasmeh in pogled. Takrat je pokleknil na svoje koleno in glavo uperil v čevelj svoje leve noge. Leva roka mu je elegantno visela ob telesu, desno pa je dvignil nekoliko nad svojo glavo. Ko jo je razprl je bila jasno vidna črna vrtnica, ki je počivala v njegovi dlani. Nekaj trenutkov kasneje je pogled preusmeril v moje oči in mi namenil najlepši spogledljiv nasmešek izmed vseh, kar sem jih videla. Temne lase je imel razmršene v vse smeri in njegove ustnice so bile na videz prekleto mehke. Z sprejemom vrtnice sem se obotavljala. Bila je črna. Kot v mojih sanjah. Zdaj sem obžalovala, da jih nisem povedala kraljevi vedeževalki in prerokovalki, ki bi mi lahko povedala kaj več o pomenu črne vrtnice. "Ni črna" je rekel dotakljiv glas. Od vrtnice sem pogled preusmerila v njegove oči in mu prisluhnila. Vedel je, da ga poslušam, saj je nadaljeval. "Temno vijolična je. Izgleda kot črna, vendar se na soncu lesketa temno vijoličasto." Vrtnico sem prijela z levo roko in jo obrnila proti soncu, ki se je videlo skozi največje okno v tej sobani. "Mi verjamete, vaša visokost?" Vesela je bila, da je ni poklical princesa Persistente ali po katerem izmed imen, ki si jih še sama ne zapomne. "Da, verjamem ti. Kako ti je ime?" Tokrat je vstal in opazila sem, da je res visok. "Christian Sauveur" Sauveur. Kaj že to pomeni? "Francoz si" sem ugotovila na glas. Zmajal je z glavo in zanikal mojo trditev. "Delno. Moja prapraprapra babica je bila iz Francije." Zanimivo. Kaj pocne tukaj? Vseeno ne zveni domačin. "Nisi domačin" Sem znova ugotavljala. "Nebeška dama ima prav. Prihajam iz Italije. Vam je znano?" Bi mi moralo biti? Počasi sem odkimala in potežkala vrtnico v rokah. Cvetovi so bili svilnati, trni bodeči, steblo elastično, listje nežni. "Ti je všeč?" Je vprašal z upanjem v očeh. Imela sem občutek, da bo moj odgovor sprožil marsi kaj. Obotavljala sem se in na vse zadnje rekla... "Da."

Christian se je kot veter zavrtel in me potegnil zraven. Glasba je nenadno zaigrala in midva sva se vrtela v središču dvorane. Videla sem lahko kako so še zadnji sončni žarki zaplesali z nama v ritmu valčka ter se nato dokončno poslovili od današnjega dne. Sauveur se je ustavil in v meni zbudil strah. Kot uročena sem strmela v njegove oči...

Hii!
Danes sem se registrirala na PILu in še nobenega ne poznam, ampak upam, da to kmalu spremenimo :slight_smile:.
Veeem, da je zgodba obupno dolgočasno bedna, ampak sem od danes v samoizolaciji in nimam kaj početi. Upam pa, da je bila vseeno komu všeč :kissing_heart:.

Dream Together