Ne bi me čudilo, da bi zdaj izven varnega zavetja gradu prevladala nevihta. V dvoranije bilo namreč že tako. "Postani moja princesa. Moja Temna princesa" je rekel v mojo ramo, se obrnil in "jutri se vrnem po tvoj odgovor" izginil. Sesedla sem se na tla in se želela prepričati, da bo vse v redu. S kotičkom očesa sem ošinila mizo, kjer je bila temno vijolična vrtnica. Nisem mogla verjeti, da je to storil. Ampak kaj je storil? Temna princesa? O čem govori? "Gospodična? Je vse v redu?" Je plaho vprašal eden izmed zaposlenih. "Ja. Rada bi bila sama" sem vstala in "Če dovolite.." odšla iz dvorane. V sobi sem se vrgla na veliko udobno posteljo in se zazrla v baldahin. "Jutri pride pome." "No, po moj odgovor" sem si šepetala. Kaj bo pomenil moj odgovor? Bala sem se. Zelo sem se ga bala. Nikoli se nisem znala soočiti z problemi. Vedno sem prosila za pomoč. Toda tega ne morem povedati nobenemu. Tokrat se bom morala sama znajti. Naredila bom to kar najbolje znam. Sedla sem na rob postelje in izpod nje povlekla nahrbtnik. Bil je precej velik, belo rdeč. Zastrmela sem se v zdaj odprto omaro in iz nje povlekla preprosto krilo, nekaj majic in hlač. Vse to sem zložila in pospravila v nahrbtnik. Razkošno obleko sem zamenjala za lahno svetlo rdečo in preprosto ogrinjalo, saj se bom v tem lažje premikala. Nahrbtnik sem spustila, da je padel skozi okno na trato vrta, da ne bi zbudila preveč pozornosti. Preden sem odšla iz sobe, sem sedla za mizo in prijela za pero. Namočila sem ga v črnilnik in začela pisati prvo pismo...

*i*Christian Sauveur! Odločila sem se. Moj odgovor je ne. Ne bom tvoja Temna princesa. Ne boš me našel, saj sem odšla, zbežala. Za vse to si kriv ti. Prestrašil si me. Od nobenega ne boš izvedel nič, ker noben nič ne ve. *i*
*i*Princesa Meredith B.T. Persistente*i*

Drugo pismo bi morala napisati očetu. Matere nimam. Zapustila naju je, ko sem bila stara 7 let.

*i*Dragi oči! Žal mi je, ker sem te zapustila tudi jaz, vendar ni šlo drugače. Rada te imam,*i*
Taisa

Taisa sem napisala, ker je to ime moje mame. In moje tretje ime. Brez razloga, ampak ker ga je tudi ona zapustila sem se tako podpisala. Obe pismi sem zapečatila in ju odnesla osebni pomočnici. "Katherine, *i*to*i* pismo je za mojega očeta. Jutri zjutraj mu ga daj." sem ji podala pismo z očetovim imenom. "*i*To*i* pa je za neznanega mladeniča po imenu Christian Sauveur. Jutri pride. Zdaj pa grem spati, saj je že res pozno" sem rekla in odšla. Odgovora nisem čakala, saj je Katherine vedno malo govorila.

Ko sem pogledala, da ni nobenega na hodniku, sem se stisnila skozi priprta vrata. Za seboj sem jih nežno zaprla in s thimi koraki stopala po vrtni potki. Ko sem zagledala nahrbtnik deset metrov stran od mene so se vrata, ki sem jih prej zaprla, sunkovito odprla in treščila ob kamnit zid. Zagledala sem očeta. Zatekla sem se do nizke prepreke in si z rokami pomagala, da sem jo uspešno preskočila. Tekla sem proti hlevu in s stene vzela uzdo. Brez sedla sem zajahala belega konja Chrinsa in na njem odgalopirala stran od gradu. Izgubila sem glavo, totalno. Konja nisem mogla kontrulirati, saj sem uzdo še vedno držala z levo roko. Oprijela sem se njegove grive. Nisem vedela kam grem, ampak le to da moram čim dlje od tod.

Ojjj!
Drugi del je tu! Upam, da vam je všeč. Kot ste domnevam ugotovili to ni romantična zgodba (ne maram jih preveč). Če ti je všeč stisni všeček in se naroči. Komentarji pa itak dobrodošli:kissing_heart::kissing_heart:.

Dream Together