Heyy. Tukaj sem z novim delom upam, da boste uživali.

Aien je sedela na strehi inštituta. Nebo je bilo črno, kot Tuielove oči, kot je pravila legenda. Toda skozi temo je rezalo na tisoče zvezd in skrbelo, da na Mereno ni padla črnina. V Mereni so bile zvezde vedno vidne in osvetljevale ponoči prazne ulice. Iz strehe je lahko videla v kamen vdelane kristale in njihov nežen barvni soj. Legenda je pravila, da je dala sama Feya vdelati te kristale v kamnite ulice, da bi se svetloba zvezd odbijala od njih. Karkoli je že bila resnica, bilo je prelepo.

»Spet sediš tukaj?« Za seboj je zaslišala melodičen glas in se presenečeno zasukala. Vedno znova jo je brat presenetil s pritajeno hojo. Tudi ona si je želela tako hoditi, vendar si je vedno znova prigovarjala, da bo morala počakati na obred.

»Titania te želi videti. Prosila me je, da pridem pote,« je povedal in ji nato ponudil roko, da bi vstala. To je počel že od majhnih nog, čeprav je vedel, da je tako kot vsi ostali vilini zelo okretna. Vseeno je sprejela roko in vstala. Ob Adrielu se je vedno počutila majhno, saj je bil za skoraj eno glavo večji od nje.

»Ob tej uri?« je presenečeno vprašala.

»Pravi, da je nujno,« skomignila je in se napotila za bratom. Če je Titania rekla, da je nujno, potem je tudi bilo.

Splezati sta morala skozi okno, saj je bil to edini vhod na streho. Pa vendar to ni bila težava, saj sta bila oba vilina. Prijela se je za rob strehe in se zazibala skozi odprto okno. Trdo je pristala na lesenih tleh in nato za sabo slišala še en pristanek, ko je Adriel skočil za njo. Namrščila se je. Ni marala, da je brat prihajal v njeno sobo.

»Nisi mogel iti skozi svoje okno?« mu je očitala, on pa ni odgovoril.
Sledila mu je po hodniku in pri sebi štela udarce svojih čevljev ob marmor, položen po tleh. Ustavil se je pri vratih, ki so ji od malih nog vzbujala strah. Globoko je vdihnila, ko je odprl vrata in se je pred njima razprostrla prostorna pisarna. Na gugalniku je sedela na videz mlada ženska z izstopajočimi temnimi lasmi, ki so bili v pravem nasprotju z bledo kožo. Aien je vedela za govorice, da ni zapustila inštituta že leta. Titania je noge naslanjala na mizo, vendar jih je skrila pod mizo takoj, ko ju je zagledala.

»Končno. Pozdravljena, prosila bi vaju, da sedeta,« je povedala in naenkrat ni več prav nič spominjala na tisto žensko z nogami na stolu in navihanim pogledom.

Tiho sta sedla na pripravljena stola nasproti nje. Ko je opazila, da jo Titania gleda se je živčno nasmehnila in upala, da jima ima za povedat kaj dobrega.

»Imam pomembno novico zate, Aien,« zbegano jo je pogledala, ko je omenila njeno ime in se vzravnala. »Verjetno ti je že prišlo na ušesa, da bodo letos obredi izvedeni že jeseni,« naenkrat jo je zelo zanimalo, kaj ima povedati višja vilinka. »Rada bi, da opraviš obred. Zaradi naključne najdbe zmajevih gnezd in posledično srečanja z zaščitniški zmaji, smo prejšnji mesec izgubili veliko bojevnikov. Zima bo kmalu nastopila, zato pa potrebujemo več bojevnikov vendar vsi vemo, da v pravilniku piše, da vilin ki ni opravil obreda ne sme v boj,« je zaključila.

Rekla ni več ničesar, le gledala jo je. Vedela je kaj čaka. Nanjo. Da ji pove, da bo opravila obred čeprav je vedla, da nima drugih možnosti.

»Jaz… z veseljem bi opravila obred,« je spravila iz sebe. Titania se ji je nasmehnila.

»Sem vedela, da boš za. Obred se izvaja na polno luno, kar je čez devet dni. Ko bo čas. Boš vedela,« pokimala ji je in ju nato vljudno odslovila.

Aien je vsa iz sebe odhitela iz pisarne in takoj, ko so se vrata zaprla objela Adriela. Ta ji je objem vrnil in zašepetal: »Odlična bojevnica boš. To imaš v krvi,« še močneje ga je objela in skupaj sta se vrnila nazaj na streho.

Zdaj ni več gledala soja kristalov, čeprav je bil enako čaroben kot prej. Gledala je majhne črne pikice v daljavi, vod vilinov, ki so patruljirali ob glavnih vratih mesta Morene. Sama pri sebi se je nasmehnila z mislijo, da bo tudi ona enkrat lahko tam.