Ko se je vračal v Devkalion, je pokimal prav vsakemu vojaku, ki je stražil pred utrdbo. Vsakega od njih je spoštoval, kot so tudi oni spoštovali njega. Prav tako so ga vsi prepoznali in v njih je vzbujal strah. Kako je to vedel? Na kilometre bi lahko zavohal njihov strah, kot tudi opazil njihove hitre poglede proti njegovim bodalom in nožem za pasom in v roki. Včasih mu je bilo to všeč, vendar pa se z njimi ni dalo pogovarjati - z vsako stvarjo, ki jo je izrekel so se strinjali. Tudi, če je rekel, da bi bilo super pijane veverice postaviti na stražo. a

“Kaj novega?” je zaslišal glas za seboj. Odkimal je.
“Te demoni so pa res zvesti Abalynu,” je povedal glas za njim, čeprav je bilo to očitno tudi pajku v kotu sobe. Še enkrat je pokimal in globoko zavzdihnil.
“Kako je bilo na patruliji?” se ni dal glas. Tayn je še enkrat globoko zavzdihnil in se obrnil. Mychael, eden od izbranih skupaj z njim je stal za njim nasmejan do ušes. Če je Tayn kaj sovražil, je bil to smeh.
“Kaj ti je pa potegnilo tak nasmeh na ustnice?” se je začudil, saj je bil tudi Mychael bolj resne narave. “Ne reci, da si si končno našel resno družico.”
“Saj veš, da ne?” je rekel in se pomenljivo zahahljal, vendar je Tayn v njegovih očeh videl kanček žalosti. Njegovi temni lasje so se - kot bi bilo to odziv - nehali lesketati in obstali, kljub vetru, ki je pihal skozi odprto okno širokega hodnika.

“Obljubim, da bo minilo,” je tiho rekel in Mychaelu položil dlan na ramo. Soborec je bledo pokimal in tista žalost je izginila kot, da bi bila privid.

“Sicer sem ti hotel povedati, da sem našel nekaj, kar pripada tebi,” pomežiknil mu je in iz zdelane usnjene torbe potegnil kovinski predmet. Ne kateri koli predmet. V roki se mu je svetilo bodalo Fisteye. Natančneje, bodalo je bila družinska dediščina Taynove družine - saj je bil Tayn Fisteye.

V očeh se mu je zasvetilo, ko je zagledal bodalo svojega dedka. Stopil je korak proti Mychaelu. In potem še enega.

“Kje si ga našel?” je presunjeno vprašal. Mychael mu je podal bodalo in se nasmejal ter razkril bele zobe, vključno z vilinskim podočniki. Tayn ga je spretno ujel z roko, ki se je do zdaj že pozdravila z močjo magije.

“Danes sem iskal obsedene v okolici pokopališča Reinholda in, ko sem se podil za demonko, - res hitro demonko - sem opazil bodalo, zabodeno v tla za spomeniškim kamnom tvojega dedka. Nisem bil prepričan ali naj ga pustim ali ti ga prinesem, vendar je bodalo veliko vredno in sem si rekel, da se boš že sam odločil kako z njim. Poleg tega sem videl, da so se okoli pomembnih gradov potikali ulični roparji. ”

Tayn se mu je hvaležno nasmehnil. “Hvala ti,” je še izustil in nato pomigal s prsti kot pozdrav ter se nato odpravil proti svojem stanovanju.
Ko je stopal po hodniku je s palcem pogladil simbol angelskih kril na zlatem ročaju bodala. Previdno je s prsti iz njega otresel zemljo in ugledal diamant v sredi kril.

:speaking_head: Ojla. Nov del je zunaj, tokrat še pred tistim na Wattpadu in iskreno upam, da vam bo všeč. Zelo rada bi slišala kakšno bolj poglobljeno mnenje. Npr. kaj si mislite o likih? Kaj mislite, da se bo zgodilo?