*b*1.*b*

Vstopim v šolo. Vse punce me gledajo ko stopam mimo po glasnem hodniku. Pristopim do prijateljev, ki stojijo v učilnici in delijo avtograme njihovim oboževalkam. Torej puncam. Le ena sedi v klopi in bere.
Vedno sem se spraševal kako ji to uspe. Brati v največjem neredu na svetu. Kako se ne zmede? Ali je ne moti kričanje?
Ko me dekleta zagledajo planejo k meni in začenjajo s svojimi dramami in zgodbami... Težko je biti najpopularnejši fant na šoli. To se zavedam že od samega začetka. A je lepo. Vsi te opazijo, te obožujejo, s tabo govorijo...
To kar sem jaz, je želja večine fantov. Punce že "desetletja" poskušajo z ljubezenskimi forami, a do zdaj še nobeni ni uspelo. Nisem še padel na nobeno.
Le ena me očara vsak dan ko jo zagledam v razredu. Lea. Bralka in pisateljica. Nadarjeno dekle, znano kot "piflarka". Ona mi vsakič obrne trebuh na glavo, ona me vedno mirno pozdravi in ne pridrvi k meni kakor druge. Ona je edinstvena.
Nikoli ni poskusila stvari, ki jih delajo druga dekleta. Živi v svetu knjig. Vsi jo zanemarjajo in se iz nje norčujejo. Jaz pa molčim. Že milijonkrat sem si očital, ko je nisem obranil. A strah me je izgubiti slave. Strah je večji od česarkoli.
"Zemlja kliče Chrisa!" predramim se iz svojih misli in lahno stresem z glavo. Pogledam jo. Še vedno bere. "Kaj je?" nejevoljno odgovorim. "Če slučajno nisi slišal, te je April povabila na zmenek!"
"Res?" nisem preveč navdušen nad novico.
April je hči bogataša, ki živi v tem mestu. Lahko si privošči vse kar hoče. Tudi nam ne zmanjkuje denarja. Smo ena premožnejših družin, znani pod priimkom Davis.
Čeprav je April bogata in lepa si je ne želim. Želim si le Leo. Njo in nobene druge.
"Kdaj?" se delam kot, da me zamina. "Jutri, ob štirih!" začivka April. "Resno! Pa ravno jutri nimam časa!" pripomnim kot, da mi je mar. "Zakaj ne?" me sumničavo vpraša Leon, eden mojih prijateljev.
Takoj najdem izgovor: "Zobozdravnik. Že pol leta prestavljam pregled pa mi je zobozdravnica zagrozila, da če se jutri ne oglasim me ne bo več spustila v ambulanto."
"Potem pa se vidiva v nedeljo," še reče April in odskaklja k svojim prijateljicam. Ne najdem več izgovorov zato se poklapano vsedem v klop pred Leo.
Kaj naj naredim? Najraje bi se pogreznil v tla! Ne zamima me. Sploh pa ne njeno govoričenje in blebetanje o njenem bogatem očetu! A ni govoričenje in blebetanje ista beseda? Pa saj je vseeno.
Ko učilnico stopi učiteljica, še zadnjič pomislim na Leo. Vem kaj bom naredil. Ne bom pristal na zmenku z April.
Nato pa zatavam v uro.
Učiteljica matematike nam ponovno razlaga ulomke. Se nismo tega učili že v šestem razredu?




Hej!
Moja nova zgodba! Upam, da vam bo všeč! :)
Kexi