"Potrebujem tvojo pomoč."

Ni bil nenavaden le obisk osebe, ki je zadnje dni res ni pričakoval, temveč tudi čas, ko se je odločil obiskati. Bila bi prav mirna in prijetno hladna noč, ki bi jo Xenon preživel pod toplo volneno odejo v koči. Zjutraj bi lahko dlje spal, saj ga naslednji dan ni čakalo nobeno delo, ki bi ga moral nujno opraviti. Kasneje bi se odpravil do poglavarja in ga povprašal, če potrebuje pomoč pri čem drugem. A večinoma bi ves dan le poležaval in upal na jasno nebo.

Pomislil je, če je prejšnji večer popil kaj napačnega, saj ni mogel verjeti lastnim očem. A ta pogled ... Fant pri vratih je imel rahlo srhljiv odsev strasti v očeh. Xenon je to lahko videl tudi brez očal, ki jih je pustil na nočni polički. Osebe ne bi prepoznal, če ne bi slišal njegovega glasu, ki pa ni bil prav nič hripav zaradi pozne ure, temveč jasen in odločen.

Pomel si je oči, a podoba se je iskazala za resnično. Xenon se je streznil in ugotovil, da ga je opazoval že kakšno minuto. Svetilko je odložil na mizo in stopil bliže k fantu, ki je čakal na odgovor.

"Royy?"

Royy je pokimal. "Potrebujem tvojo pomoč," je ponovil.

"Se ti sploh sanja, koliko je ura?"

Tišina. Jezno je pristopil do njega in ga rahlo potisnil iz hiše. Royy se ni upiral in le obstal na mokri travi. Xenon je že skoraj zaprl vrata, ko se je ustavil. Pogledal je fanta pred seboj. Imel je razmršene kodre in bil je prepričan, da je videl sicer zelo opazne podočnjake. V njegovih očeh je videl obup, zato se mu je zasmilil. Zavzdihnil je in pogledal v hišo. Videl je zelo megleno in še toliko slabše v temi, a slika udobne postelje je ostala v njegovih mislih. Zadrževal je zehanje.

Obrnil se je proti Royyu, a ta je stal kakšen meter dlje kot prej. Ni odšel, temveč čakal. *i* Je to preizkus? *i*

"Xenon," je zaslišal svoje ime. "Mi lahko pomagaš?"

Xenon je zavzdihnil in prikimal. Pomignil je Royyu, naj stopi v hišo in za njim zaprl vrata. Stal je pred njim in nihče ni rekel niti besede, dokler se ni Xenonu zazdelo, da bi bilo bolje, da stopi po svoja očala. Zapustil je prostor in ko se je vrnil, je fant sedel na stolu pri veliki leseni mizi.

"Vem, da je zelo pozna ura..." je začel, a ga je Xenon ustavil z dvignjeno roko.

"V redu je." Sedel je nasproti njega in ga utrujeno pogledal. "Kaj je narobe?"

Royy je odprl usta, a jih zaprl. *i* Seveda. Kako ga lahko vprašam, kaj je narobe? *i* Pogledal je vstran. Zaprl je oči in si želel, da se bi ugriznil v jezik.Tudi sam je bil zlomljen in niti dneva ni mogel preživeti brez razmišljanja o Reefu. Bila sta prijatelja, a nista veliko govorila, odkar je bil Xenon veliko odsoten iz vasi. Včasih sta si pisala, a se nikoli ni zdelo, da se bo njuno prijateljstvo ohranilo. Xenon je dobil novo družbo in se posvetil svojemu delu, Reef pa je nekako pozabil nanj. To Xenona ni motilo, saj ga zadnje leto ni skorajda nič več videl. Za njegovo smrt je izvedel šele, ko se je pred nekaj dnevi vrnil v vas, srečen, da si bo lahko za nekaj časa vzel odmor. Ko je izvedel, je bil preveč pretresen, da bi mislil o svojem delu. In vse, kar so mu povedali vaščani, je bilo neverjetno. Da ga je ubila lastna magija? Pobegla duša?

Želel si je, da se ne bi vrnil v vas. Da se ne bi rabil spopasti z mrkimi obrazi v vasi in z vsemi, ki so mu želeli povedati svojo plat zgodbe. Reef je umrl. To je bilo vse, kar je moral vedeti. Bilo je še preveč.

Pogledal je Royya. "Oprosti. Res nisem mislil ... Kaj potrebuješ?"

"Potrebujem podatke."

"Hm?"

"In ti si edina oseba, ki mi zna pri tem pomagati."

"Kako to misliš?"

"Prebral si veliko knjig, kajne?"

"Sem ... ja." Zmedeno ga je opazoval in poskušal ugotoviti, na kaj meri.

"Torej zagotovo poznaš knjigo, ki bi vedela odgovor."

"Odgovor na kaj?"

"Kako pripeljati Reefovo dušo nazaj."

Popravil si je očala in strmel v fanta. "Pripeljati nazaj? Dušo? Kako-"

"Ne sprašuj." Oči so se mu zasvetile. "Ne bom te več motil. Le povej mi, kje bi dobil knjigo z uroki, ki bi oživeli Reefa."

Xenon je pomežiknil in se namrščil. "Ne morem. Ni knjige z odgovori na ta vprašanja."

"Kako veš?"

"Prebral sem veliko knjig. Lahko ti zagotovim, da če tudi bi obstajala knjiga s takšnimi uroki, ti ne bi pustil, da bi se je dotaknil. Duše ne moreš vrniti. Nisem čarodej in ne vem, kako se je to zgodilo, a nič naravnega je ne more vrniti. Žal mi je."

"Naravnega?" Pomaknil se je bliže.

"Ja ... Nič, kar bi ustvarila naša magija ali naredili napoji, ki jih poznamo ljudje."

"Kaj pa je nenaravno?"

Želel si je, da ne bi ničesar rekel. Kako se lahko tako mlad fant zanima za nekaj tako nevarnega? Xenon je ostal tiho, a vedel je, da imata oba iste misli.

"Črna magija?" je vprašal Royy in nekaj v njegovih očeh se je spremenilo. Ni bilo več velikega zanimanja, temveč osuplost.

"Poslušaj," je rekel Xenon. "Prepovedujem ti, da-"

"Črna magija je, kajne?" Xenon se je prijel za čelo in zajel sapo. "Le odgovor bi rad."

"Ne!" Xenon je zakričal in ni mu bilo žal. Zmajal je z glavo in stisnil zobe. Vstal je in se naslonil na mizo. "Ne, Royy, ne boš dobil odgovora. Ničesar ti ne bom izdal in ne računaj na moje nasvete. Izogibaj se knjig. Izogibaj se ideje, da bi ga povrnil. Kar se odloči oditi, se ne vrne." Ni se menil za vse večjo žalost na Royyevem obrazu. Kdo bo fantu dopovedal, da ni rešitve? "Reef je mrtev in tako bo ostalo. Žal mi je zate Royy. A nisi edini tukaj, ki ga je pretresla njegova smrt. Nisi edini, ki ti je bilo mar zanj. In *i* prosim, *i* ne počuti se kot junak, ki ga bo rešil. Žal ti bo, da si uničuješ lastno življenje z igranjem z magijo."

Royy je počasi vstal od mize in se odpravil k vratom. Postal je in se ozrl nazaj. "Hvala za pomoč."

"Hmf," je prhnil Xenon in se jezno počil na stol, ko je fant odšel. Čutil je jezo, ki je počasi izginjala. Zavzdihnil je in ignoriral solze. Obraz je skril v dlani in tako ostal. Spanec ga je minil. Minila ga je volja do poležavanja ves dan.

*i* Sem naredil napako? *i* Ne, ni je. Ni želel, da bi se Royy spustil v nevarnost. Ni imel velike želje, da ga zaščiti, saj mu ni bilo toliko mar zanj. Saj ga sploh ni poznal. Vedel je le, da je prišel v vas pred dvema mesecema in da je naredil veliko sceno, ko je Reef padel. To je bilo vse. A ko je Royy pristopil do njega, le da bi ga vprašal, kako obuditi mrtvega, je nekaj začutil. Bila je kot iskra ganjenosti. Reef mu je res veliko pomenil. Ampak ali je res tako nespameten, da bi žrtvoval lastno življenje za nekoga, ki ga je poznal le kratek čas?

Royy se mu ni zasmilil, ko je kričal nanj. Smilil se mu je, ker ni vedel dovolj, da bi ločil med dobrim in slabim. Skrb je dobra. Žalovanje je dobro. Spreminjanje, kar ni namenjeno, da bi bilo sprememnjeno, je slabo. Ali krajše rečeno - črna magija.