Sonce je zahajalo in od tlakovcev na cesti se je odbijala romantična oranžna ter škrlatna svetloba. Zrak je bil vroč in sence so postale daljše. Ta dan je bilo celo bolj vetrovno kot ponavadi, kar pomeni odličen čas za rolkanje.

Hodil je s črno rolko v roki in s prsti vrtel kolesa. Trava, med katero je gazil, je plesala v močnem vetru in cvetni listi so leteli v zraku. Zažvižgal si je tiho pesem in končno prišel do konca travnika. Pred njim so bili gladki sivi tlakovci in v trenutku je na njih vrgel rolko. Pognal se je nanjo in že je bil v svojem elementu. Veter v laseh in šumenje plesoče trave v ušesih.

Zvok rolkinih koles je bil zelo pomirjajoč in Victor je užival v tem. Ni čutil potrebe po čem drugem, kot puščanju drugih za sabo. Ni se bal pasti ob hitrosti. Ni se bal, da bi se zaletel ali da se bi kolesa zlomila. Važno mu je le bilo, da je bil sam med travniki z metulji na gladkih tlakovcih s svojo črno rolko.

V daljavi je zagledal dve postavi, ki sta se sprehajali po cesti in se pogovarjali. Zavzdihnil je. Boljše za njiju, da se umakneta. Le naj si upata prekiniti ta lep trenutek, pa bosta videli.

A bliže kot jima je Victor prišel, močneje so večerni žarki sijali v njune obraze. In kmalu ju je prepoznal.

Pomahali sta in ena se je umaknila s ceste, druga pa stegnila krila in poletela. Čakali sta na mestu in se smejali, dokler ni prišel vse do njiju. A ni se ustavljal, saj ni želel prekiniti tega lepega trenutka.

***

Bili sta si zelo različni, a čutili sta povezanost. Vsak trenutek, ki sta ga preživeli druga z drugo, sta si zapomnili in še dolge dneve govorili o tem. Nista bili le najboljši prijateljici, bili sta družina. Sestri, sestrični, teti, kar se je zahotelo.

Z Victorjem so bili neločljiva ekipa. Leta so preživeli skupaj in doživeli marsikaj. Naomi je vedno rekla, da se Victor pretvarja, da je pomembnejši od njiju. Ob teh besedah se je Victor živčno nasmejal in odkimaval. Pravil je, da so vsi enaki, le drugače razmišljajo. Kar je bilo res.

Alissa si je želela biti popolna kot onadva. Kot vsi v Vrigrayyu. Vsak vilin je imel popolno bledo kožo in velika močna krila, s katerimi je zamahnil in poletel z metulji. To je bila njihova moč. Magija, ki so jo cenili in z njo naredili Vrigrayy takšen kot je zdaj. Tega Alissa ni bila sposobna.

"Danes pa je zaposlen, kaj?" se je zasmejala Naomi in gledala za Victorjem, ki je bil že daleč stran na svoji hitri rolki.

"Bi rekla, ja," je pripomnila Alissa.

"Zadnje dneve se obnaša čudno. Še pozdravi naju ne."

"Sem opazila." Pogledali sta v zahajajoče sonce, ki je izginjalo. "Kakor, da bi se bal nečesa."

Naomi se je zasmejala. "Le česa bi se bal? Tukaj je popolno!"

"Ne morem verjeti. Že četrti dan zaporedoma, ko to rečeš."

"Kaj moreš, ko je res!" Naomi se je spet zavihtela v zrak in obkrožila Alisso. Nato se je ustavila in stegnila roke proti njej.

"Hm?" se je začudila Alissa in mrko opazovala prijateljico, ki je uživala v letenju.

"Primi že!"

Nagubala je čelo. "Zakaj?" Ozrla se je naokoli, a videl ju ni nihče, saj sta se zelo oddaljili od vasi.

"Da boš letela z mano, neumnica."

Tako je Alissa prijela Naomi za roke in ta jo je potegnila k sebi. Naomi je poletela višje in višje, dokler nista videli vse do vasi in je Alissa kričala že tako glasno, da se vetra niti slišalo ni več.

"Ne boj se, ne bom te spustila."

"Naomi!" Alissa se je tresla od strahu, a hitreje kot sta leteli, bolj ji je višina začela ugajati in veter žgečkati v lica. Namesto kričanja se je začela smejati. Kljub temu da se ji je vrtelo v glavi, saj že dolga leta ni bila tako visoko, ji je bilo všeč.