1. Poglavje

Bila je temna mrzla noč v Rusiji, leta 1926, ko je moj nov dom postala sirotišnica. Imela sem 6 let in rekli so, da so moji starši umrli. Čisto ničesar se nisem spomnila od preteklosti, samo ime in starost, ter to, da me je tisto noč zares bolela glava. Dokler me ni nekdo našel in rešil...

"Takole punčka, smo že blizu sirotišnice, kmalu boš na varnem," je ves čas pripominjal nek gospod, ki me je držal za roko. Zraven njega je bila še starejša gospa in njen pes.

Ves čas sem bila tiho, dokler ni gospod začel govoriti: " Tam otroci nimajo odmorov, še igrač nimajo, samo upoštevati morajo navodila napisana na papirju in delati, delati in delati, dokler ni ura pozno ponoči. Si prepričana, da jo res odpeljeva tja, Aleny?" Gospa je prhnila in odgovorila: "Najbližje je in nisem pri volji da bi hodila nekam daleč samo za... to bitje." Pomislila sem.

"Zakaj pa me vi ne posvojite...?" sem mirno in tiho rekla. Odgovorila pa je spet gospa: "Jaz ne maram otrok. Preveč dela je z njimi! Že tako ali tako sva imela dobro voljo, da sva te sploh rešila." Gospod je bil tiho in še vedno gledal po poti naprej, da se ne bi izgubili v takšni temi.

Hodili smo še 10 min, nato pa sem zagledala malo večjo hišo z napisom na strehi: SIROTIŠNICA. Izgledala je shrljivo, sploh pa v takšni temi, kjer ni bilo skoraj nobene žive duše.

"Tako," je začel gospod. "Pa smo tu. Zdaj te bova pustila, samo potrkaj in vzeli te bodo k sebi, ok?" Pokimala sem, in preden sem se lahko odpravila, me je gospod objel. "Srečno," je naznanil za slovo. Nekaj časa sem še strmela v to strašno hišo in razmišljala, kaj naj rečem. "Pozdravljeni, oprostite, če sem vas zbudila. Bila sem izgubljena, zato sta me pripeljali dve odrasli osebi..." sem govor zvadila v mislih. Ja, pripravljena sem.

Potrkala sem. Nihče se ni oglasil. Spet sem potrkala. Vrata so se odprla in pred mano se je pokazala visoka postava, v dolgi spalni srajci in razkuštrano frizuro. "Kdo je tak bebec, da trka ob tej uri?!" je glasno zavpila. Stresla sem se in se poskusila spomniti govora. "O-oprostite, ker sem vas z-z-zbudila, gospa." Resno me je pogledala. "Še dobro, da se opravičuješ! No, povej, kaj delaš tu?" Odkašljala sem se in nadaljevala. "Izgubljena s-sem in so me z-zato pripeljali s-sem." "Aha," je dodala. "No, vstopi in se pripravi za spanje... če boš želela ostati tu, boš morala trdno delati. Pokazala ti bom, kje je tvoja soba. Pa kliči me ma'am Keruyka." "Da, m-ma'am Keruyka," sem že skoraj šepetaje rekla.

Madam mi je z roko nakazala, naj ji sledim. Hodili sva po hodnikih in se najprej ustavili v sobi, ki je izgledala kot pisarna. "Ime?" je vprašala. "Masha." "Starost?" "6 let..." Vse si je zapisala v neko staro zgubano knjigo, kjer naj bi bili vsi podatki sirot. "Rojstni datum?" "To pa ne vem točno... vem le leto in mesec, 1920, Januar." "Bo zadostovalo," je povedala. "Tukaj itak ne praznujemo rojstnih dni." Zmrazilo me je. Vstala je in nakazala, naj ji sledim.

Šli sva po stopnicah navzgor, do 2. nadstropja. Tam je brala številke sob, in na koncu se je ustavila pred sobo št. 12. Odprla jo je in me na rahlo porinila noter. Nato je iz bližnje omare izvlekla majhno spalno srajco. Šepetaje je rekla: "Tvoja postelja je čisto blizu okna." Potem je odšla. Postelja, ki je bila blizu okna, je bila zelo majhna, in bala sem se, da ne bo zato zeblo v noge. Ko pa sem se ragledala naokoli, sem zagledala še tri otroke, najbrž toliko stare kot jaz. Dve sta bili punci in en fant. Vsi so trdno spali in nekdo od njih je glasno smrčal. Pogledala sem čez okno in zagledala veliko jablano. Na nekaj me je spominjala, a zaradi moje utrujenosti sem raje zaspala in nisem razmišljala.

-------------------------------
Hja to zgodbo pišem že eno leto jao I hope da vam je všeč kr res nimam nekega največjega talenta, se pa trudim<3

Lp,
MM12