Pisalnica
Hej:dog:!
Tu je nov del zgodbe Samo konji v moji glavi in žal mi je, da nisem objavila v sredo.
Zjutraj sem se zbudila in bila bolj sproščena. Šla sem zajtrkovati in bila sem utrujena. Ko se je zbudila Lea je žalostno zajtrkovala. Bilo mi je tako žav, saj je samo mirna sobota. Želela sem si, da bila vesela. In tako se je zgodilo, ko sem imela dovolj sem rekla pojdiva jahat! Bila je za, saj obožuje konje. Odpravili sva se ob štirih popoldan in rekla sem ji naj pove kaj bova počeli.
“Piknik! Piknik!” je vpila.
“Kakšen piknik?” sem jo radovedno vprašala.
Udarila se je po glavi in rekla: “Pojdiva na piknik!”
Z njenim predlogom sem se strinjala. Zato je vsaka vzela svoj nahrbtnik in notri spravila vodo, sendvič s sirom, salamo in kumaricami, odejo na kateri sta sedeli, za vsak slučaj dežnik in sončna očala. Odpravili sva se proti hlevu. Jaz sem osedlala Astro in Lea je osedlala Liso. Tako sva se odpravili do mojega najljubšega kraja in sicer do slapa narcisa. Bilo je tako lepo in nepozabno sploh, ko je Pika v grmovju našla poškodovano veverico.
Lea je rekla: “No pa kaj je zdaj to? Zakaj vse ranjene živali najdemo v grmovju.”
To se je zdelo še meni čudno, a sem jo raje prijela in dala na odejo za piknik. Gledali sva jo in celo našli tri lešnike, ki sva jih dali na odejo, da jih je lahko mala veverica pojedla. Ko jih je videla se jih je takoj lotila. Čez tri do štiri minute je bila videti bolje.
“Dajva ji malo vode.” je predlagala Lea.
Z njenim predlogom sem se strinjala. V pokrovček od vode sva nalili malo vode, ki jo je veverica v trenutku pričela piti.
“Nekaj časa jo imejva doma, da ji dava za jest, za pit in opazujeva, če se stanje izboljšuje ali se slabša.” sem ji predlagala.
Takoj je potrdila z glasnim JA. Tako, da jo je Pika tako čudno pogledala, da sva jaz in Lea padli v dolg smeh. Ko sva se nasmejali sem rekla Lei: “Greva zdaj domov?”
“Imam sploh izbiro?” me je vprašala.
“Ja.” sem ji odgovorila.
Pokimala je in odjezdili sva domov. Mislila sem si, če je dan lahko še lepši. Vsaka je svoji kobili dala iz hrbta sedlo in iz obraza uzdo. Peljali sva vsako v svoj boks. Šla sem notri in si pospravila iz nahrbtnika in pripravila sem si šolsko torbo v katero sem dala sedem zvezkov, bidon, tri učbenike, peresnico, ključe od omarice in kartico za kosilo. Vzela sem dnevnik in zapisala:
21.6.
Dragi dnevni,
Jutri grem v šolo in skoraj je je že konec! 1.7. grem na morje in gotovo bo zabavno. Grem z mojo prijateljico Lucijo in s sabo bom vzela Piko, Lucija pa Lucy. To je njena maltežanka. Tako je prikupna! No v glavnem zdaj se moram pripraviti za jutri.
Ko sem končala s pisanjem, sem se šla stuširat. In to je moj brat Žiga izkoristil tako, da je v dnevnik zapisal:
Dragi dnevnik,
Tokrat ti končno piše Žiga! In imam nekaj pesmi,ki Brini niso preveč všeč. To je prva:
Še nikol se nisem tok smejal, ko šola je gorela ravnatelj je na strehi scav učiteljca norela.
To je ena, ki jo Brina in Lucija sovražita, ker onidve imata radi učiteljice. Ampak ne vem, če bi še druge, ker prihaja Brina! No zdaj pa bežim!
Je bila zadnja poved, ko sem ga zaradi pesmi skoraj ubila! Takoj, ko sem videla bedarije, ki pišejo notri sem dnevnik pospravila v kovček! Tam ga Žiga ne bi nikoli našel.
RTM
S
Tu je nov del zgodbe Samo konji v moji glavi in žal mi je, da nisem objavila v sredo.
Zjutraj sem se zbudila in bila bolj sproščena. Šla sem zajtrkovati in bila sem utrujena. Ko se je zbudila Lea je žalostno zajtrkovala. Bilo mi je tako žav, saj je samo mirna sobota. Želela sem si, da bila vesela. In tako se je zgodilo, ko sem imela dovolj sem rekla pojdiva jahat! Bila je za, saj obožuje konje. Odpravili sva se ob štirih popoldan in rekla sem ji naj pove kaj bova počeli.
“Piknik! Piknik!” je vpila.
“Kakšen piknik?” sem jo radovedno vprašala.
Udarila se je po glavi in rekla: “Pojdiva na piknik!”
Z njenim predlogom sem se strinjala. Zato je vsaka vzela svoj nahrbtnik in notri spravila vodo, sendvič s sirom, salamo in kumaricami, odejo na kateri sta sedeli, za vsak slučaj dežnik in sončna očala. Odpravili sva se proti hlevu. Jaz sem osedlala Astro in Lea je osedlala Liso. Tako sva se odpravili do mojega najljubšega kraja in sicer do slapa narcisa. Bilo je tako lepo in nepozabno sploh, ko je Pika v grmovju našla poškodovano veverico.
Lea je rekla: “No pa kaj je zdaj to? Zakaj vse ranjene živali najdemo v grmovju.”
To se je zdelo še meni čudno, a sem jo raje prijela in dala na odejo za piknik. Gledali sva jo in celo našli tri lešnike, ki sva jih dali na odejo, da jih je lahko mala veverica pojedla. Ko jih je videla se jih je takoj lotila. Čez tri do štiri minute je bila videti bolje.
“Dajva ji malo vode.” je predlagala Lea.
Z njenim predlogom sem se strinjala. V pokrovček od vode sva nalili malo vode, ki jo je veverica v trenutku pričela piti.
“Nekaj časa jo imejva doma, da ji dava za jest, za pit in opazujeva, če se stanje izboljšuje ali se slabša.” sem ji predlagala.
Takoj je potrdila z glasnim JA. Tako, da jo je Pika tako čudno pogledala, da sva jaz in Lea padli v dolg smeh. Ko sva se nasmejali sem rekla Lei: “Greva zdaj domov?”
“Imam sploh izbiro?” me je vprašala.
“Ja.” sem ji odgovorila.
Pokimala je in odjezdili sva domov. Mislila sem si, če je dan lahko še lepši. Vsaka je svoji kobili dala iz hrbta sedlo in iz obraza uzdo. Peljali sva vsako v svoj boks. Šla sem notri in si pospravila iz nahrbtnika in pripravila sem si šolsko torbo v katero sem dala sedem zvezkov, bidon, tri učbenike, peresnico, ključe od omarice in kartico za kosilo. Vzela sem dnevnik in zapisala:
21.6.
Dragi dnevni,
Jutri grem v šolo in skoraj je je že konec! 1.7. grem na morje in gotovo bo zabavno. Grem z mojo prijateljico Lucijo in s sabo bom vzela Piko, Lucija pa Lucy. To je njena maltežanka. Tako je prikupna! No v glavnem zdaj se moram pripraviti za jutri.
Ko sem končala s pisanjem, sem se šla stuširat. In to je moj brat Žiga izkoristil tako, da je v dnevnik zapisal:
Dragi dnevnik,
Tokrat ti končno piše Žiga! In imam nekaj pesmi,ki Brini niso preveč všeč. To je prva:
Še nikol se nisem tok smejal, ko šola je gorela ravnatelj je na strehi scav učiteljca norela.
To je ena, ki jo Brina in Lucija sovražita, ker onidve imata radi učiteljice. Ampak ne vem, če bi še druge, ker prihaja Brina! No zdaj pa bežim!
Je bila zadnja poved, ko sem ga zaradi pesmi skoraj ubila! Takoj, ko sem videla bedarije, ki pišejo notri sem dnevnik pospravila v kovček! Tam ga Žiga ne bi nikoli našel.
RTM
S
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pozdravljena,
prejela sem prošnjo naj preberem tvojo zgodbo in podam mnenje oz. komentar.
Prosila bi, da imaš med branjem komentarja, v mislih, da ti želim z nasveti in podanimi popravki oz. predlogi samo pomagati izboljšati vsebino in strukturo tvoje zgodbe. Nikakor pa ni moj namen, da te pretirano kritiziram, grajam ali prizadanem, ker sama vem, da je kvalitetno zgodbo težko napisati in da pisanje zgodbe vzame veliko pisateljevega časa, truda in energije.
𖦹 Tu je moje iskreno mnenje:
Zgodba ima zelo jasno eno glavno lastnost: veliko zanimivih idej in zelo hiter tempo. To pomeni, da se ves čas nekaj dogaja, tvoja domišljija dela brez predaha. To je v osnovi dobra stvar, v kolikor zna avtor svoje ideje tudi dobro, jasno in natančno ubesediti.
Zato je po drugi strani ravno to tudi največja težava zgodbe: dogaja se namreč preveč stvari naenkrat, ideje niso primerno ubesedene in se zato zdijo nedokončane in včasih nejasne, med samimi "zapleti" puščaš premalo “zraka”, recimo opisov (okolice, junakov, njihovih odnosov), misli, pomislekov, skrbi, spominov. Imaš domači kaos, šolo, konje, vohunjenje, volkove, medvede, rope, piknike, dnevnik … vse v enem odstavku, brez jasnega glavnega zapleta. Bralec zato dobi občutek, da se v tvoji zgodbi vrstijo samo naključni prizori, ne pa ena povezana zgodba.
Tudi liki so trenutno bolj “karikature” kot pa razviti realistično prikazani ljudje. Npr. Žiga je skoraj vedno samo “tisti, ki dela kaos”, Nik je “glavni, ki ne zna biti glavni”, Brina pa je edina, ki vse rešuje. To na začetku deluje, vendar s časoma postane ponavljajoče. Če bi jim dodala malo več različnih lastnosti (npr. da se tudi Niku kdaj posreči ali da tudi Brina kdaj naredi napako in zamoči), bi bili bolj aktivni in realistični in s tem bralcem bolj zanimivi.
Dialogi so sicer naravni, vsakdanji in energični, kar je dobro, ampak včasih preveč ponavljajoči. Opažam, da je konstantno prisotno kričanje, pretepanje, ščipanje in drugi kaotični hitri odzivi. To naredi prizore manj raznolike. Vsi govorijo in delujejo na enak način, samo glasneje ali tišje, začudeno ali veselo in razburjeno.
Kar je najboljša stvar v zgodbi, je domišljija. Kombinacija konjev, vohunjenja, nevarnosti in vsakdanjega življenja je zanimiva. Problem ni v idejah, ampak v tem, da jih je preveč stlačenih skupaj brez pravega premisleka, kam bo ta zgodba vodila in kaj je njen namen oz. kaj si želiš z njo prikazati, doseči.
𖦹 Če bi to zgodbo hotela izboljšati, bi bil prvi korak: izbrati eno glavno zgodbo (npr. življenje na ranču ali vohunska zgodba ali družinski kaos) in ostalo opustiti ali zapisati kot stransko dogajanje. Drugi korak pa bi bil upočasniti dogajanje in pustiti, da se stvari in odnosi počasi razvijajo skozi zgodbo, ne samo zgodijo. Da bi bilo to lažje, bi ti priporočila tudi, da zmanjšaš število nastopajočih oseb. K zgodbi ne pripomorejo, temveč so bolj v napoto. Bralec težko sledi samemu dogajanju, ker je oseb in imen preveč.
V tej obliki je to bolj “tok idej” kot urejena zgodba, kar je (ne razumi me narobe), za tvojo starost čisto normalno in celo zelo pogosto. Potrebuje pa samo več strukture, ne več domišljije (te imaš že na pretek, kar je pri zgodbi prav tako zelo pomembno).
Upam, da nisem bila preveč stroga in da boš s svojo zgodbo nadaljevala, ker ima potencial.
Želim ti lepe počitnice (še naprej) in veliko navdiha pri pisanju nadaljnjih delov zgodbe.
Lady Nocturnaꨄ
prejela sem prošnjo naj preberem tvojo zgodbo in podam mnenje oz. komentar.
Prosila bi, da imaš med branjem komentarja, v mislih, da ti želim z nasveti in podanimi popravki oz. predlogi samo pomagati izboljšati vsebino in strukturo tvoje zgodbe. Nikakor pa ni moj namen, da te pretirano kritiziram, grajam ali prizadanem, ker sama vem, da je kvalitetno zgodbo težko napisati in da pisanje zgodbe vzame veliko pisateljevega časa, truda in energije.
𖦹 Tu je moje iskreno mnenje:
Zgodba ima zelo jasno eno glavno lastnost: veliko zanimivih idej in zelo hiter tempo. To pomeni, da se ves čas nekaj dogaja, tvoja domišljija dela brez predaha. To je v osnovi dobra stvar, v kolikor zna avtor svoje ideje tudi dobro, jasno in natančno ubesediti.
Zato je po drugi strani ravno to tudi največja težava zgodbe: dogaja se namreč preveč stvari naenkrat, ideje niso primerno ubesedene in se zato zdijo nedokončane in včasih nejasne, med samimi "zapleti" puščaš premalo “zraka”, recimo opisov (okolice, junakov, njihovih odnosov), misli, pomislekov, skrbi, spominov. Imaš domači kaos, šolo, konje, vohunjenje, volkove, medvede, rope, piknike, dnevnik … vse v enem odstavku, brez jasnega glavnega zapleta. Bralec zato dobi občutek, da se v tvoji zgodbi vrstijo samo naključni prizori, ne pa ena povezana zgodba.
Tudi liki so trenutno bolj “karikature” kot pa razviti realistično prikazani ljudje. Npr. Žiga je skoraj vedno samo “tisti, ki dela kaos”, Nik je “glavni, ki ne zna biti glavni”, Brina pa je edina, ki vse rešuje. To na začetku deluje, vendar s časoma postane ponavljajoče. Če bi jim dodala malo več različnih lastnosti (npr. da se tudi Niku kdaj posreči ali da tudi Brina kdaj naredi napako in zamoči), bi bili bolj aktivni in realistični in s tem bralcem bolj zanimivi.
Dialogi so sicer naravni, vsakdanji in energični, kar je dobro, ampak včasih preveč ponavljajoči. Opažam, da je konstantno prisotno kričanje, pretepanje, ščipanje in drugi kaotični hitri odzivi. To naredi prizore manj raznolike. Vsi govorijo in delujejo na enak način, samo glasneje ali tišje, začudeno ali veselo in razburjeno.
Kar je najboljša stvar v zgodbi, je domišljija. Kombinacija konjev, vohunjenja, nevarnosti in vsakdanjega življenja je zanimiva. Problem ni v idejah, ampak v tem, da jih je preveč stlačenih skupaj brez pravega premisleka, kam bo ta zgodba vodila in kaj je njen namen oz. kaj si želiš z njo prikazati, doseči.
𖦹 Če bi to zgodbo hotela izboljšati, bi bil prvi korak: izbrati eno glavno zgodbo (npr. življenje na ranču ali vohunska zgodba ali družinski kaos) in ostalo opustiti ali zapisati kot stransko dogajanje. Drugi korak pa bi bil upočasniti dogajanje in pustiti, da se stvari in odnosi počasi razvijajo skozi zgodbo, ne samo zgodijo. Da bi bilo to lažje, bi ti priporočila tudi, da zmanjšaš število nastopajočih oseb. K zgodbi ne pripomorejo, temveč so bolj v napoto. Bralec težko sledi samemu dogajanju, ker je oseb in imen preveč.
V tej obliki je to bolj “tok idej” kot urejena zgodba, kar je (ne razumi me narobe), za tvojo starost čisto normalno in celo zelo pogosto. Potrebuje pa samo več strukture, ne več domišljije (te imaš že na pretek, kar je pri zgodbi prav tako zelo pomembno).
Upam, da nisem bila preveč stroga in da boš s svojo zgodbo nadaljevala, ker ima potencial.
Želim ti lepe počitnice (še naprej) in veliko navdiha pri pisanju nadaljnjih delov zgodbe.
Lady Nocturnaꨄ
0
Res ti hvala, da si si vzela čas in prebrala. Zahvaljujem se ti tudi za kompliment ampak v to močno dvomim, tudi tvoji nasveti so zelo dobri in nazorni ꨄ.
Moj odgovor:
cheer_gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Crush question
men je tip usec ka je zdej na novo pršu ampak je tko ful cudn ampak je fulll lep pac sej sm vanga pa obscano ga vidm da gleda kdaj vame pa pol kada ga pogledam pogleda stran pa nevem a je to dobr al slabo??Pac pliss pomagite pa a mate ksnetips da me bolj opaz kr on je pac b razred js sm pa a in se nevidmo tokrat razn na malici pa na sportni(pa se na likovnem slovanju kr ga mamo skp z b)TKO DA NEVEM KAJ NRDIMMM pa zdi se mi da mam tak mix fligins for him kr tko men je usec pa mi ni usec in nevem kj nj nrdimmmm tko pa ful me je sram ga uprast sam pomje bi me rejetlac pa se nima fona pa usi misljo da je atusit nevem zakaj pa tko sam kdaj se cudn obnasa ampak se jst tud kr mam pac izbruhe kr mam adhd in pac mi kdaj enrgija poc in zacnem neke gooffy ahh gibe delat (pa ce je kdo atusits vs ne hejtam)Pa res nevem kaj naj nrdimm
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(49)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(72)
Nič posebnega , že vse vem.
(31)
