*b* En teden pozneje *b*

Zbudi me piskajoči zvok budilke. Mukoma odprem oči, da me zaslepi vsiljiva sončna svetloba v kateri se svetlikajo delci prahu, ki lebdijo po sobi. Pogledam na uro, ki kaže *b* 7:47 *b*. Počasi vstanem ter se preoblečem iz rdeče, božične pižame v oprijete črne kavbojke in lep bel pleten pulover z visokim ovratnikom prepletenim z nežnim puhom. Valovite lase si spnem v visok čop in na trepalnice nanesem nekaj plasti maskare, svoje ustnice pa osvežim z plastjo nežnega glosa. V sobo prihiti teta ter mi vsa živčna vošči dobro jutro nato pa me napoti v jedlinico kjer me na jedlini mizi čaka obilen zajtrk. Seveda v želodec ne morem spraviti več kot le eno četrtino zajtrka. Potem, ko dobro okrepčani skupaj preveriva moj potovalni kovček in torbo nato pa se odpraviva na letališče. Med potjo z BMW jem se ustaviva pred Carlosovo hišo. Vrata mi odpre popolnoma zasanjan starejši Carlosov brat. Ko me zagleda me pozorno premeri nato počasi izdihne in mi odpre vrata. Hitro stečem do zgornjega nadstropja proti njegovi sobi. Ujamem ga med sedenjem za pisalno mizo. Napeto zre v učbenik pred sabo ter grize konico svinčnika. Ima razmršene lase in priprte oči. Odkašljam se in Carlos presenečeno obrne pogled proti vratom. Ko me zagleda se na njegovem obrazu raztegne nagajiv nasmešek. Ko vstane je glavo večji do mene.
"Kaj pa počneš tukaj?"
Me nasmejano vpraša s svojim Portugalskim naglasom.
"Odhajam."
Žalostno dahnem in pogled usmerim v svoja stopala. Ko ga spet pogledam so njegove zenice maksimalno razširjene in usta odprta.
"Kam?"
Počasi vpraša.
"V London..."
Nejeverno me prime za roko ter ulovi moj pogled.
"Prosim, povej mi, da se samo hecaš."
Me roti. Mučna tišina me vedno bolj potlači. Solze se mi počasi naberejo v očeh ter mi zameglijo pogled. Vem, da bo resnica potlačla oba. To ni tisto... Kar sem hotela. Nisem ga hotela še bolj razžalostiti. Obrišem si solze in počasi odkimam. Opazi mojo nemoč. V njegovih očeh ugasne žar. Nemoč v mojih gibih samo še bolj potrdi, kar sem rekla.