Dan za sanje.
--
Mogoče se to sliši čudno, ampak dejansko sem izumila dan za sanje. Če komu ni jasno, kaj to (v mojem čudnem svetu) pomeni, je to na kratko dan, ko moram živeti svoje sanje. Na tam sem si že zadnjih pet let nakopala toliko težav, da jih več ne bi mogla. Predvsem zato, ker so moje sanje vedno tako odbite. Ta dan si je izmislil Alen, predvsem zato, da bi me mučil. Ne razumem ravno, v čem je štos, ampak nekako se mu zdi smešno, da se moram pretvarjati, da sem v svojih sanjah. Mimogrede, to je skoraj edini dan, ko Alen ne more nasrkati, saj ni del tega dne. On si samo izmisli, kako moram živeti svoje sanje. Dan je posvečen samo in res samo meni in moji čudnosti. Kašna čast.
In zato sem morala ravno danes sanjati nekaj najbolj čudaškega v zadnjem času.
Začelo se je seveda čisto normalno. Marsovci. Klasika. No, najprej so pristali na Zemlji in šli v restavracijo po sirove burgerje. To je še normalni del. Zdaj pride čudni. Jaz sem bila prodajalka in ko sem ugotovila, da nimamo več sirovih burgerjev, je marsovec izvlekem shot gun in začel vse naokoli streljati nedolžne ljudi s sladko kislo omako. Potem je prišel še en marsovec in zakričal: "Trepetajte pred grozo dietne kole!" Nato se je lokal začel utapljati v koli in v njej so se kar od nekje pojavili majhni krilati ananasi. Potem sem zakričala: "V ZAKLON!" in se zaklenila v pečico, kjer sem eksplodirala kot koruza.
Jap, to bo najbolj čuden dan od vseh.

Ko sem prišla dol na zajtrk, me je Alen seveda že čakal. To je edini dan v leto, ko vstane prej in me pričaka popolnoma spočit, da bo lahko začel moje trpljenje. Tipično.
"Hej!" me je pozdravil s širokim nasmehom. O-o. Ko se Alen tako smeji, se mi nikoli ne piše nič dobrega.
"Povej že, kako mi boš uničil življenje," sem rekla in začela jesti vaflje. Na hitro sem mu obnovila sanje in nisem izpustila čisto ničesar. Nazadnje, ko sem, se mi res ni pisalo dobro. Brazgotina na mojem kolenu vam lahko to pove.
Alen se je zarežal. "Ja, točno vem, kaj boš naredila. Anna je marsovec s shot gunom. Tyana je tista, ki reče, naj trepetate pred grozo dietne kole. Dietna kola je tvoj zvezek. Prepričaj jo, naj ti ga vrže v glavo. Pečica je razred in na koncu tretje ure se moraš delati, da boš eksplodirala."
Nekaj časa sem ga samo gledala. "Res si čuden otrok."
"To imam po tebi."
Zavila sem z očmi in pospravila vaflje. Čas je bil, da grem v pekel. Z imenom šola.

Ko sem prišla v razred, se je zgodilo točno to, kar sem pričakovala. Vsi pogledi so bili takoj na meni in nekateri izmed njih so bili posmehljivi. Okej, bom povedala resnico. Vsi so bili posmehljivi. Ampak videla sem, da še vedno nikomur ni jasno, o čem sem včeraj govorila. Vau. Moji sošolci so res ena lepa zbirka idiotov.
Zasmejala sem se in se usedla na svoje mesto. Nenadoma pa sem ugotovila, da se mi vsaj nekdo ne smeji. Isaac je stal v kotu razreda in me opazoval z... Nisem bila točno prepričana. Njegov pogled ni bil posmehljiv, ampak vseeno se mu je nekaj zdelo smešno. Mogoče neumnost najinih sošolcev. Čisto možno. En je edini gledal in bral Igre lakote, zato skoraj ni bilo možnosti, da ne bi vedel, o čem govorim. To se mi je zdelo kul. Kot bi imela neko skrivnost. Odločila sem se ga testirati.
"Hej, Tyana!"
Presenečeno se je zasukala od Anne, s katero se je pogovarjala, in me pogledala. Očitno ni pričakovala, da ne bom nikoli več govoril z njo.
"Kakšen je Kapitol?"
Samo namrščila se je.
"Vsi tisti ljudje tam..." Dramatično se zamahnila z roko. "Res bi se odlično ujela z njimi. Toliko skupnega imate. Recimo željo po dnevu žetve. Vi res veste, kako se zabavati."
Tokrat se je nasmehnila, kot bi jo pohvalila. Isaac je komaj zadrževal smeh, ko je slišal, kako sem jo izzivala. Tyana je res idiot.
"Tudi s Snowom imata res veliko skupnega. Mogoče bosta kot Peeta in Katniss! Snoyana!"
Tokrat je dojela, da jo zafrkavam. Zardela je od jeze in pogledov sošolcev in res je izgledala, kot da bo vrgla zvezek vame. Ampak seveda je moral ta (piiiiiiiiiiiiiiiiip) zvonec vse pokvariti in učiteljica je prišla v razred, preden bi lahko uresničila svoje sanje. Beeeedaaaa.

No, uspelo mi je. Tyana je vrgla zvezek vame. Sicer po pomoti, ampak vseeno ga je. Tyana, Anna in Ella so se obsteljevale z zvezki, kot to počnejo vsak odmor (zaradi česar je razred med glavnim odmorom pravo bojišče) in az sem šla mimo ravno, ko je zvezek zalučala ravno Tyana. Po nekem čudnem naključju (le kdo bi vedel, kako se je to zgodilo?) je zvezek zadel mene in zato je bil prvi del naloge opravljen. Najtežji še pride. Operacija kako-se-delati-da-te-je-razneslo-med-uro-ne-da-bi-med-tem-uničil-svoje-družabno-življenje. O, ne čakaj: družabnega življenja sploh nimam. V tem primeru to ne bo tako težko.

Tako sem čakala na polovico tretje ure, ki je bila (na žalost) ravno angleščina. Glede na incident včeraj učiteljica ne bo ravno navduševna, ko se bom delala, da me je razneslo. Iiiiin točno to se je zgodilo. Nenadoma sem se zgrabila za trebuh in zakričala: "ATMOSFERA JE PREGOSTA! TOPIM SEEEE!" Počasi in dramatično sem zdrsnila s sedeža in ko se bila na tleh, začela kričati: "REŠITE SE! PUSTITE ME TU! ZAME NI VEČ UPANJA! OH, TA TEMA! OH, TA BOLEČINA, KI SE RAZTEZA PO MOJEM LEPEM TELESU! OH, POGUBA!"
Ampak nisem mogla nadaljevati, saj me je učiteljica dvignila s tal in me besno pogledala. Ups. Prekoračila sem mejo. Res sem v težavah.
Mah, kaj me briga.