Za začetek, mamina obljuba je bila veliko širša, kot sem mislila. Ko je rekla, da mi ne bo več težila glede spisev in tega, kar pišem, nisem vedela, da to zajema tudi obnašanje. Zaradi mojega izpada med angleščino (spet) so me poslali k ravnateljici, ki me je poslala k zdravnici, ki me je poslala k psihologinji, ki me je naročila na pregled od petih popoldne, nato pa me poslala domov. Skratka, moj dan je sestavljalo predvsem veliko pošiljanja naokoli, zato sem jih jaz se skupaj poslala nekam. Na srečo niso klicali staršev, vendar so jim samo poslali (zelo dolg) mail, kjer so jim obrazložili 'moje zapletene, ne preveč olikane in spodobne izpade, ki jih imam med urami, ko bi se morala učiti in ne zapravljati življenja za neke novodobne traparije (to niso bile moje besede)'. Ko sem prišla domov, je mami mail že dobila in pričakovala sem veliko dretja in loputanja z vrati, vendar me je le objela in zavzdihnila: "Kaj bomo s tabo, punčka moja?" Bilo je noro čudno, še bolj pa je postalo, ko je mami samo zmečkala list z mojo 'diagnozo', ki mi jo je postavila psihologinja. Ne vem točno, kaj je bila moja diagnoza, ampak najverjetneje je pisalo: Ayda Lions je nora, nevarna, hiperaktivna in neuravnovešena najstnica s preveč domišljije, ki jo je treba spraviti v red, da ne bo končala kot smetarka. Ampak kot poznam našo psihologinjo, ravnateljico in zdravnico, so stvar zakomlicirale do amena po čisto nepotrebnem. Eni ljudje res nimajo pojma.
Torej sem že dva dni zapored pristala doma veliko prej, kot bi bilo potrebno. Nisem vedela, kaj naj delam do petih, ko se bo začela mučna ura razkrivanja najglobjih skrivnosti in razvozlavanja mojega vedenja. Saj ne, da mislim, da je moje obnašanje čudno. To mislijo drugi. Ne vem, zakaj se toliko ukvarjajo z drugimi. Če bi bilo kaj narobe z mano, bi to že sama ugotovila, ne pa, da bi iskala pomoč pri nesposobnih šarlatanskih zdravnikih.

Čez sedem ur brezdelnega dolgočasja, ki sem ga zapravila pod tušem, sem z mami že sedela v čakalnici pri psihologinji.
"Sovražim to," sem že neštetočič zamrmrala, mami pa se je le nasmehnila.
"Saj vem," je rekla, "ampak ne odločam jaz. Vem, da s tabo ni nič narobe."
Lepo je bilo to slišati. Vsaj nekdo tako misli.
"A ni tako, da me ti brezumni šarlatani ne smejo zasliševati brez tvojega dovoljenja?"
Mami je stisnila zobe in takoj sem vedela, da tega ne bi smela vprašati. Ko je govorila o njem, ni bila nikoli preveč navdušena.
"Tvoj oči je podpisal dovoljenje."
S tem je bil pogovor končan. Očija sem nazadnje videla pred nekaj leti (in s tem mislim veliko časa. VELIKO časa), ampak menda vestno spremlja, kaj se mi dogaja v življenju. Vsaj tiste stvari, zaradi katerih bi me lahko brcnil naravnost v popravni dom za mladostnike. Z mami se je razšel, ko sem bila jaz stara eno leto, Alen pa še ni bil rojen. Menda sta se razšla ravno zato, ker je mami zanosila, on pa tega ni želel. Tega mi sicer ni nihče povedal, meni so vedno govorili, da sta se razšla zato, 'ker se nista dobro razumela' ampak nisem neumna. Alen jim to verjame, ampak predvsem zato, ker se noče ukvarjati s tem. To želi verjeti, ker se boji drugačnega razloga. Jaz pa nisem nora, da bi mu povedala, da očija ni z mani zaradi njega. Halo? Malo občutka.
Ravno takrat so se vrata odprla in ven je prišla objokana osmarka. Poznala sem jo. Ime ji je bilo Himena Rivera in menda je začela hoditi sem zaradi selitve iz Španije. Čisto jo je strlo, saj je za sabo pustila očeta, brata in sorodnike, z mamo pa se ni dobro razumela. Nisem vedela, ali ji obiski psihologa pomagajo, ampak zdela se je povsem na tleh. V njenem primeru sem razumela, zakaj je jokala, ampak zakaj bi jaz? Zakaj za boga je tako splošno znano, da vsi pri psihologu jokajo? Zaradi moje težave se že ne bom utopila v solzah. predvsem zato, ker težava ne obstaja.
Psihologinja, Gwen Archer, je Himeno potrepljala po hrbtu, ta pa je hitro izginila za vrati čakalnice. Videti je bilo, da je ni presenetilo, da sem tukaj. Saj tudi mene ne bi.
"Si ti Ayda Lions?" me je prijazno vprašala. Tipično. Zunaj prava princeska, znotraj zmaj. Videla sem jo v akciji. O, ja.
"Ja," sem nejevoljno prikimala, čeprav sem se jezo trudila prikriti. Očitno Gwen to ni ušlo, vendar me je vseeno povabila naprej.
Njena pisarna je bila najbolj kičast prostor, ki sem ga kdaj videla. Imela je oranžen kavč, kamor sem sedla, zelen vrteč stol, kamor je sedla ona, ogromno rastlin, rumene tapete in svetlo modre zavese na oknih. Njen je bilo to očitno všeč, meni pa se je ob vseh teh barvah kar vrtelo. Resno, zakaj soba ne more biti enostavno bela?
"No," je začela Gwen s tistim svojim pomirjujočim tonom, ki me je spravljal ob pamet, "mi boš povedala, kaj se je zgodilo pri pouku?"
Ne. V bistvu ne.
"Padla sem s stola." Slaba laž. Zelo slaba. Daj Ayda, znaš bolje.
"Zdi se mi, da ne. Učiteljica je napisala, da si se zraven drla nekaj o tem, da je atmosfera pregosta."
"Aja, to. No, takrat se mi je strgalo." Preprosta razlaga. Lahko zdaj grem?
"Kako to misliš?"
Očitno ne.
"Pač, zahotelo se mi je malo padati s pohištva in se dreti."
Gwen je zavzdihnila in si popravila medeninasta očala. "Ayda, tukaj sem, da ti pomagam rešiti tvoje probleme."
"Nimam jih. Problemov, mislim. Čisto v redu sem."
"Ne zdi se ta..."
Preostanka nisem slišala, saj sem že odšla iz sobe.