Tisto noč nisem mogla spati. Grmelo je, dež je trkal po oknih in strele so osvetljevale sobo vsakič, ko se je zabliskalo. Probala sem zaspati, a ni šlo. Ponavadi zaspim po nekaj minutah, sedaj sem pa že eno uro samo bedela v postelji in gledala v strop. Obrnila sem se in si iz dolgčasa ogledovala pogled iz mojega okna: samo temni obrisi sosedovih hiš. Zanimivo je bilo gledati svetle bliske na nebu, zahvaljujoč se katerim sem lahko vsaj na trenutke videla zelen travnik za hišami. Takrat je zagrmel grom in zdrznila sem se ter se še bolj poglobila pod odejo. Nenadoma sem se počutila strahopetno. Da se pri 14-ih letih bojim nevihte? Pa kaj še.

Tedaj pa sem v luči strele zagledala to, zaradi česar me je zmrazilo. Po travniku se je sprehajala neka oseba v črnem plašču.

Isti trenutek sem zaspala. Pred mano se je prikazal prizor: Fant njenih let se je sprehajal po istem travniku, vendar se je videlo, da je bilo to pred več leti, saj se v daljavi ni videlo visokih stavb Londona, tudi fant je bil oblečen v oblačila, ki so jih nosili pred 30-40 leti. Najstnik je v roki držal zvitek in se sprehajal sem pa tja, njegove oči pa so bile uprte v zemljo. Nenadoma se je ustavil in zacel kopati z rokami na enem mestu. V daljavi je zaslišal glasove, zato je postal živčen in kopal hitreje. Glasovi so se približevali, in fant je položil zvitek v nastalo luknjo ter ga hitro zasul z zemljo. Prišli so neki moški in fanta krepko prijeli za komolca. Fant se je upiral, a na koncu so ga le odvlekli s travnika.

Takrat sem se zbudila. Zasula me je gora vprašanj; kdo je tisti fant? Kaj je bilo v zvitku? Zakaj so fanta moški odvlekli? Konec koncev sem vedela, da so to samo sanje, zato odgovorov ne bom nikoli dobila.

_________________________________________________________________________________

*zelena*A HOČTE 2. DEL? PIŠTE V KOMENTARJE :arrow_down:*zelena*

<3 Amy