PisalnicaSe vam ta pesem zdi uredi?
2
Best fucking friends forever
7.Aa
Vsako jutro isti zvok,
isti hodnik, isti jok (ko je test :smile:)
Zvezki polni naših sanj,
in spominov tisoč strani
Klopi skrivajo skrivnosti,
male zmage in neumnosti
In čeprav smo kdaj zaspani,
smo skupaj – to največ pomeni
Čas beži, a nekaj ostane
v nas za vedno zapisane
To je naš razred, naš svet,
tukaj vsak pusti svoj sled
Smeh in solze, vse smo dali,
skupaj rasli, skupaj stali
Ko gremo vsak na svojo pot,
naj nas spomni ta trenutek
Da kjerkoli že bomo šli,
del nas vedno tukaj živi :yellow_heart:
Kolikokrat smo rekli “ne da se”,
pa smo vseeno šli naprej
Vsak od nas ima svoj glas,
a skupaj zvenimo kot en glas
Učitelji in tisti dnevi,
ko smo šteli zadnje minute
Zdaj pa vemo – vse to šteje,
čeprav včasih ni bilo lahko
Čas beži, a nekaj ostane
v nas za vedno zapisane
To je naš razred, naš svet… (ponovi)
Bridge (počasi, čustveno)
Mogoče se poti razidejo,
mogoče čas nas spremeni
A nikoli ne pozabimo,
kdo smo bili mi
To je naš razred, naš svet,
to je zgodba, ki živi naprej
In ko enkrat se ozremo nazaj,
rekli bomo – bilo je najlepše takrat :mortar_board:
Vsako jutro isti zvok,
isti hodnik, isti jok (ko je test :smile:)
Zvezki polni naših sanj,
in spominov tisoč strani
Klopi skrivajo skrivnosti,
male zmage in neumnosti
In čeprav smo kdaj zaspani,
smo skupaj – to največ pomeni
Čas beži, a nekaj ostane
v nas za vedno zapisane
To je naš razred, naš svet,
tukaj vsak pusti svoj sled
Smeh in solze, vse smo dali,
skupaj rasli, skupaj stali
Ko gremo vsak na svojo pot,
naj nas spomni ta trenutek
Da kjerkoli že bomo šli,
del nas vedno tukaj živi :yellow_heart:
Kolikokrat smo rekli “ne da se”,
pa smo vseeno šli naprej
Vsak od nas ima svoj glas,
a skupaj zvenimo kot en glas
Učitelji in tisti dnevi,
ko smo šteli zadnje minute
Zdaj pa vemo – vse to šteje,
čeprav včasih ni bilo lahko
Čas beži, a nekaj ostane
v nas za vedno zapisane
To je naš razred, naš svet… (ponovi)
Bridge (počasi, čustveno)
Mogoče se poti razidejo,
mogoče čas nas spremeni
A nikoli ne pozabimo,
kdo smo bili mi
To je naš razred, naš svet,
to je zgodba, ki živi naprej
In ko enkrat se ozremo nazaj,
rekli bomo – bilo je najlepše takrat :mortar_board:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ni slabo zlo si nadarjenaaa!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful lepo, pa tkoopisuje ns razred u 75%🤪
0
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
