olaaaa<3
okok sam tk das povm tale del je biu napisan že učerej objavla ga bom pa dons dala gor ker....idk pač dons je gor. No ja ostal smo tm ko Cris nrdi samomor oz se vrze dol z mosta...no ja. Upam da vam bo všeč<3 Uživejteee<3.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Zbudila sem se v prostoru, belem kot sneg. Postelja je bila bela, tla so bila bela, luč je bila bela, stene so bile bele...vse je bilo belo. Usedla sem se v postelji. Ozrla sem se okoli sebe ter ob postelji zagledala mojega brata. Mama ni prišla...tudi oče ne. Samo Teo je bil z mano. Držal me je za roko. Videla sem, da je imel v očeh solze. "Hej" sem rekla s šibkim glasom. "Jenn!" se vzdhhnil ter me objel. Videla sem, da ga je res skrbelo. "Kako se počutiš?" me je vprašal. "Mhm dobro sem. Malo me boli glava tule zadaj" sem rekla ter se potipala po zadnjem delu glave. Začutila sem globoko rano. "Kaj je to?" sem vprašala na glas. "Ne veš?" je bil začuden Teo. "Mhm ne...komaj kaj se spomnim..." sem rekla. "Oh...ok ti bom povedal:" reče. "Včeraj zvečer si se onesvestila ter z glavo udarila v robnik" pove. "Zdravniki menijo da ni nič narobe niso pa še čisto prepričani zato so te čez noč zadržali na opazovanju" dokonča. Naenkrat se spomnim vsega kar se je zgodilo zvečer. Cris...most...padanje...kriki...spanec... "Kako je s Crisom?!" izstrelim. "Jenn...Cris...oh hm...Cris je...mrtev je...Cris je mrtev...naredil je samomor...oprosti. Vem da si ga imela zelo rada ampakna žalost...", videla sem da mu je težko, "je izgubil bitko z življenjem...oprosti Jenn" zaključi. V očeh se mu spet naberejo solze. Nekaj trenutkov sva tiho. Nisem še zmožna govoriti o tem. Zamenjam temo. "Kje sta mama in oče?" vprašam. "Jenn...oprosti da nista prišla",po licu mu spolzi solza, "mama je v službi oče pa nima časa saj je včeraj zvečer šel na službeno potovanje v Turčijo...". "Kdaj pa je povedal, da gre v Turčijo?" vprašam. V tem trenutku se zavem da nevem dejansko ničesar o svojih starših. "Ni povedal...včeraj zvečer je poklical mamo, mama pa je povedala meni saj si ti...no ja saj veš". "Ok, vredu je" rečem ter se mu nasmehnem. "Koliko časa si že tukaj?" vprašam saj je izgledal zelo izmučen. "S tabo sem že od takrat ko so te pripeljali sem" reče ter se mi nasmehne nazaj. "Hotel sem biti ob tebi, ko se boš zbudila. Nekdo je potrkal na vrata. "Naprej" sem rekla slabotno. Bili sta Anna ter Mia. "Jennieeee!!!" sta vzkliknili obe hkrati. Objeli sta me. Jojjj koliko objemov pa sem budna šele 15min. "Vas bom pustil malo same" reče Teo ter se nasmeji. "Hvala!" reče Mia. "Jenn...moje sožalje za Crisa..." reče Mia. "Hvala<3" rečem. "Dekleti vem, da sta šele prišli ampak bi me lahko mogoče pustili samo? Samo za kaksnih 15min prosim?" vrašam. "Jaaa seveda:" reče Anna. "Te prideva čez nekaj časa spet pogledati" se nasmehne Mia. "Hvala vama, super sta. Rada vaju imam"rečem. Mislim da bom ljudem večkrat dala vedeti da jih imam rada. Vrata so se zaprla. Spet sem bila sama. Začela sem jokati. Crisa ni več...Šele zdaj sem dojela, da je konec...
*ČEZ ŠTIRI DNI*
Danes je Crisov pogreb. Nevem kako jim je uspelo vse skupaj tako hitro urediti ampak ok. Mamo sem že dva dni pred tem vprašala, če lahko grem. Rekla je, da to name po njeno ne bi bilo dobro zame saj se je vse zgodilo dokaj hitro. Vse do danes sem jo prosila in danes zjutraj mi je koooončno rekla ja. Ura je približno deset zjutraj, pogreb pa je okol dveh popoldan. Torej imam točno štiri ure, da se pripravim. Zajtrk sem že imela samo še pod tuš grem, se oblečem ter si uredim frizuro. Mama bo šla z mano, Teo bo ostal doma oče pa...saj veste. Nekdo je potrkal na vrata. "Naprej" rečem zdolgočaseno. "Jennie?" reče. Bila je moja mama. "Jennie...oprosti da nisem bila s teboj ko si se zbudila v bolnišnici...oprosti" reče. Nevem kaj naj si mislim. Je edina oseba pri kateri nikoli nevem ali je iskrena ali ne in to mi gre blazno na živce. "Vredu je. Razumem, da kdaj pa kdaj nimaš časa" rečem ter jo objamem. "Hvala, da razumeš ljubica" se nasmehne. "Bi šla zdaj prosim ven da se pripravim?" jo prosim. "O ja, ja seveda" reče ter gre čez vrata sobe. Iz omare vzamem mojo obleko, ki jo bom nosila na pogrebu. odpravim se v kopalnico da bi se še do konca uredila.
Od doma sva se odpravili točno ob pol dveh. Šli sva z maminim avtom.Tja sva prišli 15min prehitro saj sem se želela pogovoriti s Crisovo mamo. Izstopila sem iz avta ter z očmi začela iskati Crisovo mamo. Videla sem jo stati pri drevesu malo naprej od najinega avta. Pristopila sem do nje. "Hej..." sem rekla. Obrnila se je proti meni. "Oh Jennie" je rekla ter zajokala. Objela sem jo. "Moje sožalje...vse bo vredu" ji rečem ter jo nekako poskušam pomiriti. " jennie...ne razumem zakaj je to naredil. Poskusila sem mu nuditi vse kar je želel, želela sem, da je srečen....Nevem kaj sem naredila tako narobe" reče ter spet začne jokati. "Nič nisi naredila narobe. Ustvarila si mu super otroštvo oz. najstništvo" rečem. "Res misliš tako?" me vpraša ter pogleda z objokanimi očmi. "Seveda! Večkrat je rekel kako super si in podobne stvari" rečem in tako tudi mislim. Za mojim hrbtom slišim veliko ljudi, ki se sprašujejo zakaj je to naredil. Smilijo se mi. Ne zaslužijo si živeti v negotovosti. Kako rada bi jim pomagala...ampak kako? Nekaj časa sem razmišljala nato pa prišla do malo nore ideje. Kaj pa če poiščem razloge za njegovo smrt....
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
uf pa si pršla/prišel do konca zgodbe. še enkrat ful ti hvala da si jo prebral/prebrala<3. če ti je bla všeč lajkej pa komentirej loh se pa tut naročiš name. Hvala če boš<3<3.
Nov del pride jutri ali pa pojutrišnjem :).
Adiosss<3