Olaaa ljudekiii<3
Torejjjjj kokr sm rekla dons pism nov del SS. No ja upam da vm bo usec.
—————————————————————————
Anna je še vedno jokala. Ni se ustavila že kakih 40 minut. Nevem zakaj ne... Zgleda, da je imela Crisa res rada. "Anna mar nisi rekla, da se ti nekam mudi?" sem poskušala spremeniti temo pogovora ter jo mogoče malce razveseliti. "O ne! O neeee! Jojjjjj pozabila sem!!!" je začela paničariti. Zgleda da je moj poskus spreminjanja teme napačno učinkoval. "Anna pomiri se, prosim. Povej mi, kam se ti je mudilo?" sem vprašala dokaj mirno. "Jenn moj oče...moj oče je bolan, zato me danes cel dan ni bilo v šoli. Obljubila sem mu, da ga bom prišla pogledat! Pa sem pozabila! O ne!!! Ne ne ne ne ne to ne more biti res. Kaj, če se mu je stanje poslabšalo!!?!?" je začela kričati od žalosti. "Anna pridi greva v bolnico" rečem mirno čeprav mi gre že malo na živce, da takole kriči. Poskušala jo bom razumeti. Odprem vhodna vrata ter jo potegnem za sabo. "Jenn nemorem biti tako objokana zunaj!!!" vzklikne prestrašeno. Včasih je res ne razumem. Najprej jo skrbi za očeta in ravno ko ga hočeva obiskati jo skrbi kako bo izgledala zunaj. "Taka smo najbrž dekleta" si rečem. "Želiš videti očeta?" jo vprašam. Zgleda, da jo to vprašanje malce spodbudi saj že steče na ulico.
Čez približno 15min sva prispeli na parkirišče za bolnico. "Veš na katerem oddelku je?" jo vprašam. "Mislim, da ja" reče. "Boš lahko sama ali grem raje s tabo?" rečem. "Bom sama" reče ter se obrne poti vratom bolnice. "Hej Anna... vse bo vredu okej?" se ji nasmehnem. Objame me. "Jenn hvala ti za vse danes" reče, v naslednjem trenutku pa že teče proti stavbi. Nekaj časa še gledam za njo nato pa se odpravim proti domu.
Na približno polovici poti me nekdo potreplja po rami. Obrnem se in ga zagledam...tam stoji ter me gleda...to je...moj oče. Nekaj časa se samo gledava ter ne rečeva nič. "Mhm hej" rečem previdno. Želi me objeti vendar se na srečo še pravočasno odmaknem. "Kaj počneš tukaj? A ni tako, da si na službenem potovanju?" vprašam zadirčno. Užaljena sem. Skorajda zapusti nas potem pa se en dan prikaže od nikoder in se pretvarja da je vse vredu. "Jenn poslušaj" začne vendar ga prekinem. "Kliči me po celem imenu" zabrusim. "Tudi prav... Jennie torej. Imam vprašanje..." reče jaz pa dvignem levo obrv. "Zakaj si tako...kako naj rečem...jezna?" vpraša. Skoraj se zadavim z lastno slino. "KAKO PROSIM?! TVOJA HČI PRISTANE V BOLNICI TI PA GREŠ LEPO NA SLUŽBENO POTOVANJE. IN POTEM ČEZ NEKAJ ČASA PRIDEŠ NAZAJ IN SE PRETVARJAŠ, DA JE VSE VREDU. KAKO NAJ NE BOM JEZNA?! Raje si izbral službo kot pa družino. Kot vedno. Lahko bi vedela." kričim v očeh pa se mi naberajo solze." Sanja se ti ne kako težko je mami!" ne neham kričati." Jennie poslušaj! Tvoja mama in jaz... Samo prišel sem ti povedat, da se bova ločila. " pove." Kaj?! Kako lahko narediš kaj takega?!" zavpijem. Nevem zakja sem takoj okrivila njega. Jezna sem bila nanj, najbrž zato. Stekla sem domov in mu pred nosom zaloputnila vrata. In kot, da to še ni dovolj se spomnim, da nisem niti malce blizu razkritju Crisovega samomora. Hjoooo kaj bom sedaj. Grem pod tuš, da si zbistrim misli, si rečem. Na poti do kopalnice pa na mizi zagledam nekakšno pismo. Odprla sem ga in na glas prebrala: "Hej Jennie. Vem, da se ukvarjas z nekakšnim raziskovanjem Crisovega samomora. Vglavnem. Ne priporočam, da se poglobiš v to. Samo prijateljsko opozorilo. Lep pozdrav, nekdo!". Ozrem se okoli sebe. Ko sva šli z Anno iz hiše pisma še ni bilo. Pisava je izgledala kot, da pripada nekomu mlademu...Jojjj zdaj se bom mogla ukvarjati še s tem si mislim.
——————————————————————————
Huh pa si konc. Upam, da ti je blo vsec. Sorci ce so kake slovnicne napake al pa kj. Uglavnem ce ti je blo usec polajkej pa pokomentirej. Love ya. Adiossss.