Hej, nova zgodba<3 Preden to preberete, nekaj informacij. To je zgodba, ki se dogaja v času totalitarne diktature in vsebuje veliko kletvic. Also prvi del je kar boring, ampak nekje moraš začet i guess:) To je moja prva zgodba in nimam pojma kaj delam haha. Upam da se vam uspe prebit skozi<3
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Njena prva misel je bila na Berlin. Na vroče dni, udarjanje superg po cesti in vonj po dimu. Odrgnine na rokah zaradi plezanja na streho. Zvok škripanja vrat je prekinil njen vlak misli, in spet je odprla oči, čeprav je prisegla, da jih ne bo več.
Zaslepljujoča bela svetloba se je odbijala s stropa in pod sabo je čutila hladno kovino. Vonj klora je vdiral v njen nos in počutila se je, kot da ne more dihati. Skozi zid se je slišal Leilin pridušen krik. Bog ve. kje je bil Jackson. Stisnila je pesti in še enkrat poskusila zajeti zrak.
-----
NEKAJ ČASA PRED TEM

Prejšnji dan je deževalo. Na ulicah so že vedno stale tople luže, ki jih je grelo sonce. Poletno vreme se je nadaljevalo kljub krajšim nevihtam. Ob njej se je zapeljal motor in jo zgrešil za mišjo dlako. Obrisala si je potne dlani ob hlače.
Zavila je za vogal in se ustavila za gručo ljudi.
"Pripravite identifikacijo," je glasno oznanil moški glas izpod pokrivala.
"Mladoletne osebe in upokojenci desno, ostali levo."
Množica se je začela premikati v dva dela, kot brezosebni roboti. Ko se je starejša ženska premaknila, je uzrla zid za njo. Na njem je bil v velikih črkah napis, brez dvoma narejen z sprejem. Svetlo rdeče črke so bodle v oči in vsem mimoidočim sporočale: "Uprimo se sistemu".
Nekaj vojakov je bilo zadolženih za čiščenje zidu, in pogled so ji kmalu zastrli s svojimi hrbti. Proti njihovi vrsti so zakorakali trije oboroženi moški. Prvi je stopil k njej z iztegnjeno roko.
Iz žepa je potegnila izkaznico in jo izročila.
"Gia, 14."
Je zrecitiral vojak, in Gia je prikimala.
"Identifikacijska številka 08125053." Znova je prikimala.
Sumničavo jo je premeril. "Poznaš kogarkoli, ki bi to naredil?" "Ne." "Laganje o vandalizmu in namernemu širjenju propagande je kaznivo dejanje, saj veste?" Nič ni rekla.
Še enkrat je pogledal njeno izkaznico, preden jo je vrnil.
"Prejeli boste obvestilo o identifikaciji, ki ga morate potrditi v roku 14 dni." Gia se je prisiljeno nasmehnila.
"Po protokolu. Seveda." Vojak je svojo pozornost usmeril na naslednjega v vrsti.
Par metrov naprej sta mama in otrok krčevito jokala. Super, je pomislila, še en nedolžen civilist, ki ga bodo ločili od družine. Povprečje osirotelih otrok se je vsako leto višalo, a vlada še opazila ni.
Nekdo jo je potrepljal po rami. "Hej, froc! Am... primeš to vrečo na hitro?" Še preden je lahko odgovorila ji je moški porinil vrečo v roko in se obrnil proti naglo približajočemu se generalu.
"Lock! Vedno na pravem mestu, kaj?"Ga je general ogovoril z ostrim tonom.
Moški se mu je nasmehnil.
"Kaj naj rečem? Obožujem vso to dramo!"
Vojak je stopil bližje. "Nehaj s tem sranjem, Lock. Kje imaš robo?" "Kakšno robo?" Moški je spet nedolžno skomignil. General ga je premeril od glave do pet in se obrnil.
Takoj, ko je izginil iz vidnega polja, se je moški obrnil. "Hvala, punčka. Ne pozabi se upreti sistemu." Pomežiknil je in stegnil roko po vreči, a se je takrat prikazal še en vojak. "Lock! Ustavi se!" Moški je pridušeno zaklel, pograbil vrečo, in se pognal v tek. In kaj naj bi Gia naredila? Pomagala mu je, čeprav nezavedno. Brez pomisleka bi jo ubili. Zato je preden bi jo vojska sploh lahko dosegla stekla za njim.
"Uh... hej?" Je zadihano rekla, ko ga je dohitela.
Moški, očitno Lock, je med tekom izbuljil oči. "Zakaj za vraga mi slediš?" "Kaj pa naj?!" "Aja. Pošteno."
Zavil je v sosednjo ulico in skočil v star avto. Gia mu je sledila. "Prižgi se, daj no..." je jezno prosil Lock.
"Dohiteli naju bodo! Bo ta kripa vžgala še danes?" Je živčno rekla Gia, medtem ko je gledala skozi okno za kakršnekoli znake pripadnikov vojske.
"Bi raje ostala na ulici?" Je zajedljivo odgovoril. Takoj za tem se je prižgal motor. Pritisnil je na pedal in spretno manevriral avto iz parkirnega prostora.
Gia se je ob sili premika prijela za vrata. "Kdo sploh si?!"
Moški je končno speljal na avtocesto in skozi vetrobransko steklo so posijali sončni žarki. "Jackson Lock. Jax."
Brez da bi vprašal je Gia spregovorila. "Gia. Iščejo te... upornik si, ne?"
"Tihotapec, večino časa. Ampak tudi upornik. Sistem je zajeban. Zakaj si že morala za mano?"
"Pobeg iz mesta s tridesetletnim moškim ni ravno moj idealen popoldan, umiri se." Užaljeno je zajel sapo. "Res zgledam trideset?"
"Kako je to sploh važno?!"
"Da boš vedela, s 23 leti sem rosno mlad."
"Koga briga! Kam greva?!" "Greva?!" "Sistem je zgrešen! Ubili me bodo že za simpatiziranje z upornim gibanjem."
Jax jo je pogledal z odprtimi usti in nasmehom. "Grafit. Ti si bila!" "Mogoče."
Eno roko je umaknil z volana in pobrskal po telefonu. "Čim dlje od tu. K ...prijateljici."