*b*Raven*b*
Sledila sem ravnateljici. Ob vsakem koraku me je bolj zamrazilo in dobila sem slab občutek. Zarila sem si naohte v dlani in si grizla ustnico. Kaj če so ugotovili, kdo sem?
Whitova je odprla vrata svoje pisarne in prestrašeno sem vstopila. Za mano je zaprla vrata.
»Sedi,« je rekla. Ni zvenela jezna. Še. Počasi in prestrašeno sem sedla na stol. Torbo sem odložila na tla.
»Raven Rose Brown. Ali naj rečem Raven Black Crow.«
Zmrznila sem, čeprav sem to pričakovala. »Em…« Začela sem se potiti. Strmela sem v svoja kolena. Takrat sem se zavedela, da sta v sobi sedela še dva druga učitelja. Ena izmed njiju je bila Jacksonova, drugi pa je bil učitelji elementa ognja, ki ga nisem poznala.

Ravnateljica je nenadoma iz predla potegnila škatlico. Škatlico z mojimi lečami za vijolične oči.
»Našli smo jih v tvoji sobi,« je rekla.
»Vrnite mi jih!« Vstala sem in jih skušala vzeti, a je odmaknila roko. Porinila me je nazaj na stol in odneslo me je čez polovoco pisarne. Zadela sem ob omaro. Obrnila sem dlan in škatlica z lečami je poletela iz ravnateljičine roke naravnost k meni. Ravnateljica me je zgroženo pogledala. Škatlico sem spravila v žep in se odločila, da iz mene ne bodo izvlekli niti besedice več. Kar sem seveda skoraj v naslednjem trenutku prelomila.
»Kaj si mislila, ko si prišla sem? S svojo trmoglavostjo si v nevarnost spravila celo šolo!« mi je očitala ravnateljica.
»Saj me tu ne morejo najti,« sem rekla.
»Misliš, da za tabo niso poslali lovcev, ki bi te ujeli za vsako ceno?« se je odlasila Lauren. Pomislila sem. Seveda so. Kako sem bila lahko tako neumna?
»Srečo imaš, da poskušamo zaščititi šolo, če ne bi te prav gotovo zaprli v grajsko ječo. A tako bi le prenesli pozornost nate in na našo šolo. Zato lahko ostaneš. A pod enom pogojem,« je rekla ravnateljica.
»Poslušam,« sem odvrnila.
»Nikomur, res nikomur ne smeš povedati, kdo si. In nikoli ne smeš uporabljati temne magije. Lahko uporabljaš magijo sanj, ki jo imaš, a ničesar drugega. In tvoje ocene morajo biti v povprečju višje od 4 ali vsaj 4. Želim, da šolo jemlješ resno.« To je bila velika zahteva. In težko bi jo bilo izpolniti. A morala sem. Nisem imela izbire.
»Prav,« sem rekla hladno.
»Lahko se vrneš. In profesorici Wang nesi tole. Povej ji, da sem te jaz zadržala in si zato zamudla.«
Dala mi je belo koverto. Torbo sem si oprtala na rame.
»Hvala. Nasvidenje.«
»Nasvidenje.«
Odšla sem.

Profesorica Wang, mlada ljubka Kitajka, ki je učila predmet starodavnih run (ki je bil obvezni predmet), je prebrala pismo. Mirno ga je zložila nazaj v prvotno obliko in ga odložila na mizo.
»Hvala. Lahko sedeš.«
Cela učilnica me je opazovala, kako sem svojo torbo odložila na prazen stol poleg Tare in iz nje zložila zvezke za ta predmet. Spustila sem jo na tla in sedla poled Tare.
»No, ravno smo končali s starodavnimi zgodbami v runah. In naj vas vse opomnim, da 17. decembra pišemo prvi test.« Ves razred je zastokal, a Wangova je nadaljevala: »V njem bo vsa dozdajšnja snov. In Raven, ko si ravno prišla, hotela sem te opomniti, da nimaš še nobene ocene pri tem predmetu, medtem ko jo drugi imajo. Naslednji teden si lahko vprašana. Če ne pa moraš biti vsaj do testa.« Pričakujoče me je pogledala. Ostali že niso več poslušali, drug čez drugega so se glasno pritoževali.
»Lahko naslednji teden,« sem rekla, ker mi je bilo vseeno. Ko sem spregovorila, so vsi utihnili. Učiteljica očitno ni ničesar opazila, pokimala je.
»Dobro.«

*b*Kate*b*
Zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bi se *i*Raven*i* vse naučila v *i*enem tednu*i*. Zdelo se mi je, da še v tem času, ko je bila tu, ni nikoli poslušala. Vedelča sem samo, da je domačo nalogo vedno prepisala od mene. Tako kot Tara, Nicole, Camilla in še kakih deset mojih sošolcev. A če iskreno povem, mi točno v tistem trenutku ni bilo mar. Moje misli so bile še vedno pri poljubu s Holly, ki ga nisem in nisem mogla pozabiti, čeprav je minil en teden. S Holly sva bili obe preveč zaposleni s šolo, da bi se lahko dobivali. Dobili sva se le predvčerajšnjem zvečer, a je bilo preveč drame, da bi lahko bili sami. Misli so me ponesle k Holly. K njenim rdečim polnim ustnicam. Bila je popolna… v nasprotju z mano. Še vedno se mi sploh ne sanja, kaj je videla v meni. Bila je res lepa. Njeno telo je bilo dobesedno v obliki peščene ure, njeni lasje so bili dolgi, valoviti, zlati in svileni. Bila je elementalna vetra, zato je imela oči v barvi sivke. Njena koža se je svetila kot porcelan. V ušesih je nosila drobne srebrne uhane, okrog vratu pa srebrno ogrlico, ki sem ji jo dala nekaj tednov po tem, ko sva postali par. Vsi fantje so vedno gledali za njo, jo skušali osvajati. A jih je ignorirala. Brez obžalovanj je zavrnila vsakega fanta, ki jo je vprašal na zmenek, rekoč, da hoče ostati večna devica. Pri tem je vedno pogledala mene in se nasmehnila. Če sem bila zraven, seveda.


Zvečer sva se zmenili, da se dobiva na dvorišču. Dobila sem njeno sporočilce po listku. Bila je njena pisava, bila sem prepričana. Edino, kar je bilo čudno, je bilo, da je želela, da se dobiva ob devetih zvečer, kar zanjo ni bilo značilno. Ob devetih zvečer je hodila le, kadar smo šli cela druščina, drugače pa je raje prišla ob sončnem zahodu, saj ga je hotela videti.

Dvorišče se mi je zdelo nekam prazno. Ni deževalo. Videla sem oddaljen bar in luči dijaškega doma. Zazeblo me je. Bilo je močno hladneje kot katerikoli večer prej in na to nisem bila pripravljena. Zaslišala sem korake. Obrnila sem se proti njihovemu zvoku in zagledala postavo. Najprej sem mislila, da je Holly in pritekla bliže. A ni bila Holly.

* * *
U, ja, končno prehajam na zanimive konce delov, hehe. In mislm, da je to to, kar bom napisala za dons. (pa še: se opravičujem za pozen del)
Lp,
loly:maple_leaf: