Viktorija, Chiara in Elena so stopile naravnost do skupine, kjer so sedeli Cloe, Zoey, David in Matthew. Viktorija je bila odločna, Chiara in Elena pa sta imeli hladno zbranost pravih agentk.


„Poslušajte, vsi skupaj. Ne morete kar priti sem v Italijo in mešati mešanico brez da bi kdo od vas resno pomislil na posledice. Sophie ni nikakršna vaša igrača!“

Chiara (strogo, z rahlim angleškim naglasom):
„You’re playing with fire, and you don’t even realize it.“


„This ends now. Or we will make sure it ends for you.“ doda Elena.

Zoey je zadrhtela, David je pogledal navzdol, Matthew pa je le stisnil pesti, a ni nič rekel.

Viktorija je nadaljevala:
„Če se še enkrat približate Sophie na način, ki ji škodi, boste imeli opravka z mano, in ne boste uživali v tem.“

Chiara je še enkrat hladno pogledala vsakega posebej:
„Consider this your final warning.“

Elena je tiho prikimala, Viktorija pa je obrnjena odšla od njih, Chiara in Elena pa sta jo tiho sledili.

*b* POGOVOR *b*
„Matthew ima prav. Ne moremo samo odnehati in pobegniti. Sophie potrebujemo mi, ne pa da jo te čakajo tam ven. Mi smo njeni prijatelji.“

„Ampak, Cloe, to ni več igra. Ti trije—Viktorija, Chiara in Elena—so nekaj povsem drugega. Tega ne smemo podcenjevati. Mogoče je res bolje, da se umaknemo, dokler še lahko.“ reče Zoey.


„Ne vem... Ni vse tako črno-belo. Želim zaščititi Sophie, ampak morda moramo res premisliti, preden gremo v spopad s temi tremi. Lahko da nas premočujejo.“ se zmedeno oglasi David.

„Nimam namena oditi. Sophie sem obljubil, da bom z njo, in to bom tudi izpolnil. Ne dovolim, da mi kdorkoli narekuje, kaj naj naredim.“ reče Matthew z hladnim in trmastim pogledom.

„Prav imaš. Skupaj bomo močnejši. Ne bomo dovolili, da nas kdorkoli prestraši.“ mu pritegne Cloe.

„Če pa nas bo ta pot pripeljala v težave, ne pravim, da ne bom ob vaši strani, ampak moramo biti zelo previdni.“ doda Zoey.


„V redu, ostajamo. Ampak vsi skupaj, z glavo in srcem. Če bo kdo začel delati na svojo roko, bo to konec.“ reče David.

Zoey se tiste noči počuti bolj zmedeno kot kdaj koli prej. Ob misli na prihajajoči spopad in nevarnost, ki jo čuti v zraku, ji srce divje bije. V tišini, ko vsi spijo ali so zasedeni z načrti, se odloči.

Tiho vstane iz sobe v hotelu, kjer so nastanjeni, in previdno zapusti sobo, da ne bi nikogar zbudila. Njeni koraki so lahki, a odločni, ko se spusti po stopnicah in stopi na mrzlo, nočno ulico Firenc.

Ne gleda nazaj.

Zoey je odšla.