*b* NEKAJ TEDNOV KASNEJE *b*

Sonce je grelo šolsko dvorišče, učenci so posedali po klopeh, se smejali, listali učbenike in upali, da bo učiteljica danes pozabila na napovedani kviz. Jaz sem sedela na travi, David je ležal poleg mene z rokami za glavo in mi govoril o svoji najljubši knjigi, ki mi jo je hotel posoditi.

Smejala sva se, delila piškote, ki jih je spet nekje skrivaj dobil, in skupaj opazovala oblake.
Vse je bilo... lepo.

Tako preprosto, toplo in nežno.
Z roko v njegovi se mi je zdelo, da bi lahko sedela tam še ure. Bila sva srečna.

In vendar…

Globoko v meni je tiho tlela ena sama misel. Ena sama zmedena točka, ki sem jo skušala potisniti stran, ampak je vedno znova priplavala na površje.

Nikoli me ni zares vprašal.
Nikoli ni rekel: »Bi bila moja punca?«
Nikoli ni uporabil tiste besede. Zveza. Par. Midva.

Enostavno se je zgodilo. Po plesu, po tistem poljubu, po sprehodu… Vsi so domnevali, da sva skupaj. Tudi jaz. Ampak del mene je hrepenel po jasnosti, po tistem trenutku, ko bi slišala besede, ki bi vse postavile na svoje mesto.

Celo Cloe in Zoey sta pred kratkim začeli z bolj resnimi vprašanji.

»Torej, kaj sta vidva zdaj?« je vprašala Cloe, medtem ko si je lakirala nohte.

»Sta uradno par ali samo… prijatelja, ki si delita piškote in se držita za roke?« je dodala Zoey, ki nikoli ni znala dolgo ostati tiho.

»Ne vem,« sem zamomljala. »Mislim… saj veš. Skupaj sva. Ampak… ni me vprašal.«

»Čakaj,** res** te ni vprašal?!« sta vzkliknili obe hkrati.

»Ne. Vse je super, res. Ampak… včasih me malo zgrabi, da ne vem, ali on tudi to vidi kot pravo zvezo. Ali samo… nekaj, kar se pač zgodi, ker se imava rada.«

Zoey me je pogledala z mešanico razumevanja in odločnosti. »Punce, veš kaj? Fantje včasih rabijo majhen sunek. Nič hudega ni, če mu ti prva omeniš to vprašanje.«

»Ali pa mu nastaviš past,« je rekla Cloe s prepričanjem. »Na primer: ‘Ali si moj fant, ali naj te prijavim kot sostanovalca, ki krade piškote?’«

Zasmejala sem se, a v meni je ostala tista tišina, tista praznina.

*b* NEKAJ DNI POZNEJE *b*

Sedela sva na klopci ob jezeru, kjer sva se prvič poljubila. David mi je pripovedoval o izletu, na katerega bi šel po koncu šolskega leta, in kako bi rad, da grem z njim.

Zbrala sem pogum.

»David… lahko te nekaj vprašam?«

Obrnil se je k meni, rahlo presenečen. »Seveda.«

»Kaj sva midva? Mislim… vem, da se imava lepo in vse, ampak… nikoli me nisi vprašal, ali bi bila… tvoja punca.«

Za hip je umolknil. Pogledal me je, kot da ni prepričan, ali me je slišal prav. Nato je umaknil pogled, pogledal proti jezeru in nekaj trenutkov molčal. Tišina je postajala neprijetna.

»Uh… ne vem,« je nazadnje rekel počasi. »Mislim… saj se imava super, a ne? Zakaj bi morali stvari označevati?«

Zamrznila sem. Njegove besede so me presenetile. Kar nisem jih pričakovala. Vsaj ne tako.

»Ker…« sem začela, nato pa pogoltnila knedl v grlu. »Ker mi to nekaj pomeni. Ker bi rada vedela, kaj midva sploh sva. Ne samo… nekaj v zraku.«

David se je prestavil na klopi, rahlo nejevoljno, kot da mu je pogovor neprijeten. »Ne vem, Sophie. Saj ti nisem rekel, da nisem s tabo rad. Res mi je lepo s tabo, ampak... ne vem, ali sem pripravljen zdaj na neko 'uradno' zvezo. Saj veš, oznake in vse to. Ne maram pritiskov.«

Pogledala sem ga. Zdelo se mi je, da se mi je nekaj v prsih stisnilo. Ne zato, ker me ne bi imel rad. Čutila sem, da me ima. Ampak… nekako ni bil tam, kjer sem bila jaz.

»Aha,« sem samo tiho rekla. »Saj razumem.«

Zasmejal se je na pol, a ne z veseljem. Bolj z zadrego. »Sophie, nočem, da misliš, da mi ni mar. Samo... lahko ostane tako, kot je? Saj je vse okej, a ne?«

In tu je bil problem.
Vse je bilo okej. Razen te ene stvari.
Meni ni bilo dovolj, da je nekaj v zraku. Da samo obstajava skupaj brez besed, brez odločitev.

Pokimala sem. »V redu. Čeprav... nisem čisto prepričana, da je tudi meni to okej.«

On je utihnil. Pogledal je proč, v daljavo. Z jezera se je počasi dvigal rahel vetrič in me stresel po hrbtu.

*b* NEKAJ UR KASNEJE *b*

»Torej?!« sta skoraj hkrati vprašali Cloe in Zoey, ko sem se vrnila v sobo.

Slekla sem jakno, počasi. Nisem vedela, kako naj začnem. »Pogovarjala sva se.«

»In?«

»Ni me zavrnil. Ampak tudi ni rekel… da me hoče. Rekel je, da ne mara oznak. Da mu je lepo, a da ni pripravljen na 'uradno zvezo'.«

Zoey je dvignila obrv. »Oh. Tipičen izgovor za 'hočem vse prednosti brez obveznosti'.«

Cloe pa je bila tiho. Po nekaj sekundah je rekla: »In kaj si ti rekla?«

»Da razumem. Ampak… nisem čisto prepričana, da mi je tako v redu.«

Sedla sem na posteljo, v meni pa se je vrtinčil občutek razočaranja, zmedenosti in… praznine.

Vedela sem, da mi ni hotel škodovati. A hkrati… sem čutila, da mi ni pripravljen dati tega, kar sem jaz iskala. Tiste preproste potrditve: *i* da sem njegova. In da je on moj. *i*

***
Upam, da uživate v zgodbi!
Lp,
Ravenclawgirl