*b* NEKAJ DNI KASNEJE *b*

Dnevi po plesu so minevali hitreje, kot sem si mislila. V razredu je bilo spet vse po starem — skoraj. David in jaz sva si med poukom izmenjevala poglede, včasih celo listek, in ko sva se na hodniku srečala, se je na njegovem obrazu pojavil tisti rahlo sramežljiv nasmešek, ki mi je vedno pogrel srce.

Cloe in Zoey sta se trudili, da bi igrali nezainteresirano, ampak v resnici sta bili ves čas na preži za vsakim trenutkom, ko sva bila z Davidom skupaj. Imeli sta celo točko v zvezku z naslovom Sophie + David: Razvoj dogodkov, ki sta jo polnili z opazkami in domnevami. Na skrivaj, seveda. Čeprav sem ju enkrat zalotila.

»No, pa saj veš,« se je branila Cloe, ko sem jima očitala vohunjenje. »To je čisto znanstveno raziskovanje. Mogoče napiševa roman.«

»Ali pa scenarij za film,« je dodala Zoey.

»Samo ne uporabita mojega imena, prosim,« sem zamomljala in se poskusila delati resno. Ampak v resnici me je njuna pozornost spravljala v smeh.

Potem pa je prišel petek. Popoldne je bilo jasno, toplo in čisto pomladno. David mi je po kosilu poslal sporočilo:

»Pridi za knjižnico. Imam presenečenje.«

Presenečenje? Srce mi je začelo hitreje biti. Hitro sem se izmuznila iz sobe in se odpravila okoli zgradbe, mimo visokih oken in cvetočih grmovnic. Tam me je čakal — s kolesom in nahrbtnikom.

»Greva?« je vprašal s tistim nagajivim nasmehom.

»Kam?«

»Na kratko avanturo.«

Najprej sem pomislila, da bi rekla ne — imela sem še nekaj domače naloge in jutri test. Ampak nekaj v njegovih očeh me je prepričalo.

»V redu, greva,« sem rekla in sedla na zadnji sedež njegovega kolesa.

Peljal me je čez park, mimo stare drevesne poti, do majhne razgledne točke nad mestom. Tam sva sedla, jedla piškote, ki jih je skrivaj prinesel iz jedilnice, in opazovala sončni zahod.

»Veš,« je rekel po nekaj minutah tišine, »mislil sem, da bo to samo navaden sprehod… tista najina jutranja ideja. Ampak zdaj… mi pomeni nekaj več.«

Pogledala sem ga. Sončna svetloba mu je božala obraz, in v njegovih očeh ni bilo več samo sramežljivosti — bila je iskrenost.

»Tudi meni,« sem rekla.

Sedel je bližje. Tokrat ni bilo metuljev, ki bi noreli v mojem trebuhu. Tokrat je bilo samo tisto mirno zavedanje, da sva tam, kjer morava biti.

*b* KASNEJE ZVEČER *b*

Ko sem se vrnila v sobo, sta me Cloe in Zoey že čakali.

»No?!«

»Ni bilo samo 'presenečenje', kajne?«

Zavzdihnila sem in se zleknila na posteljo. »Zaljubljam se, punci.«

Za trenutek sta obe utihnili. Potem pa:

»Oooo!«

»To je to! To je romantična prelomnica!«

»Čas je, da napiševa tisti roman!«

Zasmejala sem se. Res sem se smejala — ne zaradi njunega pretiravanja, ampak zato, ker sem vedela, da se nekaj posebnega zares dogaja.

In v srcu sem začutila nekaj, kar se je zdelo kot obljuba. Ne popolnost. Ne večno srečo. Ampak priložnost. Za nekaj resničnega.

***
Lep dan vam želim!
Lp,
Ravenclawgirl