David je nekaj trenutkov še vedno stal tam – sredi poti, med Cloe in Zoey na eni strani, ter skrivnostno temnolasko na drugi. Njegov pogled je bežal od ene do druge. Ustnice se mu niso več premikale.
Punca ga je še enkrat vprašala: »David? No?«
Namesto odgovora je David izdahnil skozi nos, kot da se mu zdi celotna situacija absurdna. Obrnil se je proti njej in rekel samo:
»Pridi, greva.«
Punca je nekoliko zmajevala z glavo, nato pa mu je sledila. A še preden sta odšla, se je David obrnil nazaj proti Cloe in Zoey, z resnim in tihim glasom je zašepetal:
»O tem… bomo še govorili.«
Nato sta skupaj odšla po poti, ne da bi se še enkrat ozrla.
*b* DAVIDOVE MISLI *b*
Ko sta se oddaljila od Cloe in Zoey, je David začutil težo v prsih, kot da nosi nekaj, kar ne zna izpovedati. Ko je hodil ob temnolaski, je njegovo srce divje bilo, a ne iz veselja, temveč iz strahu.
*i* Zakaj se mora vse zapletati? *i* je pomislil. *i*Sophie je prelepa, prijazna in najboljša prijateljica. Zakaj ne znam preprosto reči, kaj čutim? Zakaj je vse tako zapleteno? *i*
Vedel je, da ga Cloe in Zoey opazujeta — in to ga je le še bolj utesnjevalo. Niso bile samo prijateljice Sophie, bile so nekakšne varuhinje, ki so že nekaj vohale.
*i* Kaj če izvejo več, kot bi želel? *i* je pomislil z rahlim strahom.
Temnolaska ob njem se je nasmehnila, a v Davidovih očeh je ta nasmeh nosil tudi nekaj neizrečene skrbi.
*i* Nimam pravice, da ju držim v temi. A kako naj se odpravim v svet s skrivnostjo, ki me teži? *i* je premišljeval.
Sophie. Njena misel ga je najbolj bolela.
Ni vprašal. Mogoče zato, ker se bojim, da ne bi dobil odgovora, ki ga nočem slišati.
Zamegljen pogled je uprl v tla.
Temnolaska je brez besed segla po Davidovi roki in ga močno, a nežno povlekla za sabo. Njene oči so žarele z nečim skrivnostnim, skoraj magnetnim, ki je Davida hipno pritegnilo. Hodila sta skozi senčen park, vsak njen korak prepojen s samozavestjo, ki je Davida naredila nemočnega pri sledenju.
Ko sta prišla do stare lesene klopce, je brez besed počasi sedla. Povabila ga je, naj se usede zraven nje, medtem ko ji je prsti rahlo drseli po njegovem zapestju, kot da bi želela, da začuti vsak njen dotik.
David je sedel in se zazrl vanjo, ona pa je začela govoriti z glasom, polnim zapeljivosti in obljub:
»Veš, David… ni vse, kar se zdi na prvi pogled. Ni vse, kar pričakuješ, tudi če si misliš, da poznaš pot.« Njene oči so iskale njegove, z rahlim nasmeškom na ustnicah pa je dodala: »Včasih je najbolj zanimivo tisto, kar ostane skrito. Tisto, kar šepeta med vrsticami. Jaz… sem ena od teh stvari.«
Njen glas je bil mehak, skoraj zapeljiv šepet, ki je zvenel kot skrivnost, ki čaka, da jo odkriješ. David je začutil mešanico zmedenosti in privlačnosti, ki ga je zadrževala na klopci, daleč stran od vseh odgovorov, ki so ga še vedno obremenjevali.
Temnolaska se je počasi nagnila proti Davidu, njen obraz se je približeval njegovemu z rahlim, skrivnostnim nasmehom. Njene oči so bleščale, ko so se njene ustnice nežno dotaknile njegovih. Poljub je bil na začetku nežen, a je hitro postal bolj intenziven, skoraj posesiven.
David je začutil, kako mu srce poskoči, a v njem je začel rasti neprijeten občutek. Kljub temu pa ni naredil ničesar, da bi se upiral. Nekje globoko v sebi je že dolgo vedel, da se bo to slej kot prej zgodilo. Kot da je usoda napisala ta trenutek zanj in ni imel moči, da bi se ji uprl.
Občutek nemoči se je mešal z nekakšno tiho vdajo. Ni bilo veselja, ni bilo želje, le sprejemanje neizogibnega. Njene roke so se rahlo spustile okoli njegovega vratu, medtem ko je on ostajal brez besed, kot nekdo, ki se je že pred časom odpovedal boju in preprosto dovolil, da zgodba teče svojo pot.
___
Cloe in Zoey sta tiho stali nekaj metrov stran za drevesom, skriti v senci. Njuni pogledi so sledili Davidu in temnolaski, ki sta se usedla na klopco. Oči sta imeli široko odprte, skoraj nista mogli verjeti, kaj vidita.
Zoey je komaj zadržala dih, nato pa tiho, skoraj šepetajoče, rekla:
»Ali prav vidim?! Se res poljubljata?!«
Cloe je stisnila ustnice in hitro prikimala, njen pogled pa je postal oster, skoraj srdit.
»Ja, res se. To ni bilo nekaj prijaznega ali naključnega. To je bilo… nekaj drugega,« je rekla z resnim glasom.
Zoey je pogledala okoli, kot da bi preverjala, ali ju kdo sliši, nato pa dodala:
»Morava to raziskati. Morava izvedeti, kdo je ta punca. Sophie mora vedeti resnico.«
Cloe je globoko vdihnila in rekla:
»Se strinjam. A paziva, da ne bova prehitri. Če bova preveč očitni, se lahko vse obrne proti nama. David bo začutil, da ga preganjava, in takrat bo zaprt kot školjka.«
Zoey je prikimala in rahlo stisnila pest.
»Ne smemo dovoliti, da naju premaga skrivnost. Če res ima drugo punco, je čas, da to izvem. Za Sophie. Za vse.«
Obe sta si izmenjali pogled, poln odločnosti in neizrečenih vprašanj.
A bili sta odločeni, da bosta pomagali svoji najboljši prijateljici.
***
Punca ga je še enkrat vprašala: »David? No?«
Namesto odgovora je David izdahnil skozi nos, kot da se mu zdi celotna situacija absurdna. Obrnil se je proti njej in rekel samo:
»Pridi, greva.«
Punca je nekoliko zmajevala z glavo, nato pa mu je sledila. A še preden sta odšla, se je David obrnil nazaj proti Cloe in Zoey, z resnim in tihim glasom je zašepetal:
»O tem… bomo še govorili.«
Nato sta skupaj odšla po poti, ne da bi se še enkrat ozrla.
*b* DAVIDOVE MISLI *b*
Ko sta se oddaljila od Cloe in Zoey, je David začutil težo v prsih, kot da nosi nekaj, kar ne zna izpovedati. Ko je hodil ob temnolaski, je njegovo srce divje bilo, a ne iz veselja, temveč iz strahu.
*i* Zakaj se mora vse zapletati? *i* je pomislil. *i*Sophie je prelepa, prijazna in najboljša prijateljica. Zakaj ne znam preprosto reči, kaj čutim? Zakaj je vse tako zapleteno? *i*
Vedel je, da ga Cloe in Zoey opazujeta — in to ga je le še bolj utesnjevalo. Niso bile samo prijateljice Sophie, bile so nekakšne varuhinje, ki so že nekaj vohale.
*i* Kaj če izvejo več, kot bi želel? *i* je pomislil z rahlim strahom.
Temnolaska ob njem se je nasmehnila, a v Davidovih očeh je ta nasmeh nosil tudi nekaj neizrečene skrbi.
*i* Nimam pravice, da ju držim v temi. A kako naj se odpravim v svet s skrivnostjo, ki me teži? *i* je premišljeval.
Sophie. Njena misel ga je najbolj bolela.
Ni vprašal. Mogoče zato, ker se bojim, da ne bi dobil odgovora, ki ga nočem slišati.
Zamegljen pogled je uprl v tla.
Temnolaska je brez besed segla po Davidovi roki in ga močno, a nežno povlekla za sabo. Njene oči so žarele z nečim skrivnostnim, skoraj magnetnim, ki je Davida hipno pritegnilo. Hodila sta skozi senčen park, vsak njen korak prepojen s samozavestjo, ki je Davida naredila nemočnega pri sledenju.
Ko sta prišla do stare lesene klopce, je brez besed počasi sedla. Povabila ga je, naj se usede zraven nje, medtem ko ji je prsti rahlo drseli po njegovem zapestju, kot da bi želela, da začuti vsak njen dotik.
David je sedel in se zazrl vanjo, ona pa je začela govoriti z glasom, polnim zapeljivosti in obljub:
»Veš, David… ni vse, kar se zdi na prvi pogled. Ni vse, kar pričakuješ, tudi če si misliš, da poznaš pot.« Njene oči so iskale njegove, z rahlim nasmeškom na ustnicah pa je dodala: »Včasih je najbolj zanimivo tisto, kar ostane skrito. Tisto, kar šepeta med vrsticami. Jaz… sem ena od teh stvari.«
Njen glas je bil mehak, skoraj zapeljiv šepet, ki je zvenel kot skrivnost, ki čaka, da jo odkriješ. David je začutil mešanico zmedenosti in privlačnosti, ki ga je zadrževala na klopci, daleč stran od vseh odgovorov, ki so ga še vedno obremenjevali.
Temnolaska se je počasi nagnila proti Davidu, njen obraz se je približeval njegovemu z rahlim, skrivnostnim nasmehom. Njene oči so bleščale, ko so se njene ustnice nežno dotaknile njegovih. Poljub je bil na začetku nežen, a je hitro postal bolj intenziven, skoraj posesiven.
David je začutil, kako mu srce poskoči, a v njem je začel rasti neprijeten občutek. Kljub temu pa ni naredil ničesar, da bi se upiral. Nekje globoko v sebi je že dolgo vedel, da se bo to slej kot prej zgodilo. Kot da je usoda napisala ta trenutek zanj in ni imel moči, da bi se ji uprl.
Občutek nemoči se je mešal z nekakšno tiho vdajo. Ni bilo veselja, ni bilo želje, le sprejemanje neizogibnega. Njene roke so se rahlo spustile okoli njegovega vratu, medtem ko je on ostajal brez besed, kot nekdo, ki se je že pred časom odpovedal boju in preprosto dovolil, da zgodba teče svojo pot.
___
Cloe in Zoey sta tiho stali nekaj metrov stran za drevesom, skriti v senci. Njuni pogledi so sledili Davidu in temnolaski, ki sta se usedla na klopco. Oči sta imeli široko odprte, skoraj nista mogli verjeti, kaj vidita.
Zoey je komaj zadržala dih, nato pa tiho, skoraj šepetajoče, rekla:
»Ali prav vidim?! Se res poljubljata?!«
Cloe je stisnila ustnice in hitro prikimala, njen pogled pa je postal oster, skoraj srdit.
»Ja, res se. To ni bilo nekaj prijaznega ali naključnega. To je bilo… nekaj drugega,« je rekla z resnim glasom.
Zoey je pogledala okoli, kot da bi preverjala, ali ju kdo sliši, nato pa dodala:
»Morava to raziskati. Morava izvedeti, kdo je ta punca. Sophie mora vedeti resnico.«
Cloe je globoko vdihnila in rekla:
»Se strinjam. A paziva, da ne bova prehitri. Če bova preveč očitni, se lahko vse obrne proti nama. David bo začutil, da ga preganjava, in takrat bo zaprt kot školjka.«
Zoey je prikimala in rahlo stisnila pest.
»Ne smemo dovoliti, da naju premaga skrivnost. Če res ima drugo punco, je čas, da to izvem. Za Sophie. Za vse.«
Obe sta si izmenjali pogled, poln odločnosti in neizrečenih vprašanj.
A bili sta odločeni, da bosta pomagali svoji najboljši prijateljici.
***
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hejj,
super je<3
obožujem kako opisuješ davidove misli, pač, pomoje ni da je prisiljen bit s to punco, sam neve, kako bi ji reku ne kr je vseen mal vanjo, hkrati je pa tut v sophie in se zarad sophie počut slabo ob tem. idk kako je realno, me pa ful zanima. bomo vidl<33
drgač pa, naslednje dele, bom prebrala, šele čez tk en mesc, kr mam ful stvari in ne bo časa za pil, sorri<3 bom pa pol vseen komentirala<3
uživejj
super je<3
obožujem kako opisuješ davidove misli, pač, pomoje ni da je prisiljen bit s to punco, sam neve, kako bi ji reku ne kr je vseen mal vanjo, hkrati je pa tut v sophie in se zarad sophie počut slabo ob tem. idk kako je realno, me pa ful zanima. bomo vidl<33
drgač pa, naslednje dele, bom prebrala, šele čez tk en mesc, kr mam ful stvari in ne bo časa za pil, sorri<3 bom pa pol vseen komentirala<3
uživejj
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kdo je ta puncaaaa? boga sophie. bogi david. te ljubezenske drame so vedno tako aghhh ker veš da se to dejansko dogaja....
komaj čakam naslednji del!
annabeth
komaj čakam naslednji del!
annabeth
1
Zelo me veseli da ti jr zgodba vsec in da uzivas v njej!
Jutri bo del malo bolj pozno ker so vsi termini rezervirani
Lep dan,
Ravenclawgirl
Jutri bo del malo bolj pozno ker so vsi termini rezervirani
Lep dan,
Ravenclawgirl
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omggggg to je tokk cool. Pač ti res dobrr pišešš<333
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobro napisano! Bravo girl!
1
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica