*b* :rose: Epilog – Ledene zaveze :rose: *b*
Šola je bila tišja kot običajno. Vsi so čutili napetost, ki je visela v zraku kot težka megla po nevihti. Sophie je hodila po hodniku z dvignjeno glavo, čeprav so ji bile oči prazne. Pogledi so ji sledili, šepetanja so se širila, a ona je bila tiho. Kot senca same sebe.

Nato se je pred njo pojavila Viktorija.

Dolgi blond lasje, bleščeča šminka, samozavesten nasmeh. Kraljica hodnika, dekle, ki je vedno imelo vse. In ki je – po tihem, a obsesivno – hrepenela po Davidu. A zdaj, ko je videla Sophie, kako hladna in nepremagljiva postaja, je spremenila načrt.

»Veš, Sophie,« je rekla, medtem ko so jo spremljale dve zveste senci, »včasih je bolje imeti sovražnika ob sebi kot proti sebi. Kaj praviš? Skleniva premirje?«

Sophie jo je pogledala. V tistih očeh ni bilo ničesar več nedolžnega. Samo ogenj. Samo led.

»Prav, Viktorija. Sprejeto.«

Stisnili sta si roke. In cel hodnik je utihnil. To ni bilo običajno prijateljstvo. To je bila zavezništvo. Dve močni dekleti – vsak s svojo bolečino, vsak s svojim ciljem – združeni.

Viktorija se je zmagovalno nasmehnila.
»Kliči me kar Viki.«

Od tistega dne naprej se je Sophie sprehajala po šoli kot nova kraljica. Zraven Viktorije. Zraven sovražnice, ki je postala zaveznica. Priljubljena, občudovana, a v sebi še vedno… prazna.

In nekje v ozadju – David. Zoey. Matthew. Cloe. Vsi so opazovali. Vsi so se spraševali: kdo je zdaj Sophie?