1.POGLAVJE MOONLIGHT ISLAND

Obalo majhnega otoka imenovanega Moonlight Island, na vzhodu Avstralije, je pokrila zelo gosta megla. Nič se ni videlo razen vsemogočna luna, ki je še z zadnjimi močmi sonca osvetljevala bel pesek na obali.

Vsi otroci so se zatekli v hiše k svojim družinam. Samo Lyra je še stopala po mokri tlakovani poti do obale. Žalostno je vzdihovala in stiskala roke v žepe njenega puloverja. Všeč ji je bila ta neskončna tišina in samota. Že od malih nog je bila raje sama kot pa v družbi njenih vrstnikov. To ji je bilo preprosto bolj všeč kot pa igranje z lego kockami in lovljenje po rosni travi brez pomisleka.

Z mamo sta se ne dolgo nazaj preselili na ta otok. Lyra nikogar ni poznala, zato se je držala še bolj zase kot je navajena. Mama je pozno prihajala domov z dela zato je Lyra večino časa preživela sama. Očeta nikoli ni poznala, ker ju je z mamo zapustil, ko je Lyra imela dve leti. Mama ji velikokrat pripoveduje, da je moral na misijo kot vojak v Ameriko in da se še ni vrnil nazaj. Vendar še vedno skupaj z mamo verjameta, da se bo nekega dne vrnil domov.

Lyra se je počasi približala staremu pomolu. Počasi se je posedla in strmela v luno, ki se je svetlikala za oblaki. Pogledala je proti velikanskim valovom, ki so kraljevali na morju in mrmrala nekakšno melodijo, ki jo je pomirjala. Kmalu je mrmranje prekinil zvok korakov. Nežen zvok peska se je pridružil šumenju morja. Lyra se je prestrašila in se skobacala malo dlje od konca pomola in se ulegla tako, da je lahko opazovala postavo ovito v pulover temen kot noč.

Postava se je premikala ob morju in brcala vse kamne, ki so ji bili v napoto. Pesek je še bolj zašumel kot prej. Lyro je bilo še bolj strah saj te obale še ni dobro poznala. Poskušala se je pobrati in v miru oditi proti domu ampak jo je na veliko žalost postava opazila in jo ogovorila: »Kam pa hitiš? Sem ti uničil pogled na morje?« Lyra se je počasi obrnila s cmokom v grlu in z malo strahu odgovorila: »Samo odpravljam se na večerjo. Je kakšna težava?« Postava se je skašljala in v roke vzela kamen. Namerila ga je v Lyro in nato spustila iz rok. Lyra je pogledala proti kamnu, ki je pristal na pomolu in že je postava izginila v neznano.

Kamen je bil nenavaden. Bil je kristalno smaragdne barve, kot morje na lep sončen dan samo bolj čist. Lyra je kamen hitro zarinila v žep njenega puloverja in odhitela nazaj po tlakovani poti do ceste in po pločniku do starega bloka v katerem je stanovala.