Živjo, tu je nov del. Mogoče naslednjega dela ne bom objavila že jutri, ker imam ogromno dela za šolo in nimam skoraj nič časa (se res opravičujem). Vseeno uživjate!

Če ste pozabili kaj se je zgodilo v prejšnjih delih:
_______________________________________________________
Ariana izve za magijo. Nekaj dni po tem gre v trgovino po vse stvari za šolo. Na žalost pa je na cesti gneča. Zato morajo od doma že nekaj dni prej in se zdaj že peljejo proti letališču!
_______________________________________________________


20. DEL

Nocoj moram v tale hotel,« pokaže s prstom na čudovito stavbo z napisom HOTEL HOTEL. » A to je ta hotel. Dobro ime,« se razveselim, stric pa mi medtem pokima naj grem za njim. Z Adrianom vstopiva v hotel. Čeprav je ura (vsaj tako kaže velika lesena v prostoru) že nekaj čez polnoč je v hotelu zelo razburljivo. Na okrog hodijo stevardese ali kaj so že... Pa saj je vseeno, nekateri se ravno odpravljajo spat... Stric stopi k pultu. »Arthur Nott,« pove gospe z velikim metuljčkom. »V redu,« mu pokima. Stric se odpravi iz hotela. Z Adrianom mu slediva. Jaz sem čisto začudena, Adrian pa nasmejan. Vsedemo se v avto in stric spelje. Avto se pomika proti hotelu. Mislim, da bomo trčili, potem pa... Opazim še ena vrata. Ta so sicer ista, kot tista, ki vodijo v hotel, ampak (če se je stricu slučajno zmešalo in), če bomo res trčili, vsaj nikogar ne bomo poškodovali. Čudi me, da je Adrian še vedno videti tako vesel. Mogoče se je tudi njemu zmešalo. Avto drvi naprej. Takrat se vrata kar sama od sebe odprejo in stričev avto (če prav na pogled še zdaleč ne zleda tako, saj so vrata veliko premajhna) spelje skozi. Še vedno pelje naprej. Ta vrata očitno sploh niso vodila nekam v hotel, ampak ven na cesto. To je bila očitno samo krinka za nekaj... Ampak kaj? Takrat se začne okolica spreminjati. Stric, ki avto ne glede na to, kaj se je zgodilo, še vedno vozi, se z avtom znajde na cesti. Cesta se počasi spreminja in kar naenkrat je svet okoli nas čisto drugačen. Zgleda, kot, da je vse magično. »Dobrodošla v magičnem svetu!« veselo vsklikneta Adrian in Arthur. Hočem nekaj reči, pa je tako lepo, da ne morem. Po zraku letijo (čeprav brez kril) velike, a srčkane pošastke v obliki zajčkov. Okoli nas se po levi in desni strani peljejo razna vozila, ki niti podrazno niso podobna avtom. Tudi kočije in druga prevozna sredstva, ki jih poznam niso. Pa metle, ki jih uporabljajo čarovniki tudi ne... Ubistvu zgledajo, kot čolni na kolesih in s šotorsko strešico. Sicer pa niso vsa taka. Nekatera vozila (zgledajo kot motor) celo letijo. In to brez propelerja! Takrat stric pritisne na nek gumb. Za trenutek se mi zazdi, da sem poletela v zrak, a že naslednji trenutek pristanem v enem izmed tistih čudnih čolnov na kolesih. »Predstavljam ti moj tend. Aja, da me ne boš potem spraševala. Tend rečemo tem stvarcam,« pokaže na čoln na kolesih v katerem se peljemo. »In ja, moj je. Ubistvu si že vse od začetka vožnje sedela v njem, ampak so ga takrat obdajali taki uroki, da je zgledal kot navaden, kaj je že... Avto. Zdaj sem lahko te uroke preklical z gumbom in evo... Zdaj vidiš kaj je v resnici. Tend. Aja, če rečeš tend je tako, kot, če bi rekla avto.« Še vedno začudeno mu pokimam. »Ampak, rekel si, da moramo prej, ker bo na cestah gneča!« mu ogorčeno rečem. »Pa saj je, ampak na teh cestah, le, da je na tem območju še ni. Ampak, čez približno pol ure jo bo pa veliko!« mi pove stric. Pokimam mu in pogledam skozi okno. Zdaj vidim tende, ki se vozijo po zraku! Takrat stric pritisne še na en gumb. Ker ne vem, kaj se mi lahko zgodi, se oprimem sedeža. Stričev tend se začne dvigovati v nebo. Šele, ko smo v zraku vidim, da so tudi tu taki znaki, kot na cesti. Ampak ne na naši običajni cesti. Na magični cesti, po kateri smo se prej vozili. Na enem je narisan (mislim da) tend in neka čudna oznaka. Še sreča, da stric vse to razume! Počasi se začne večeriti. »Saj ne boš vozil ponoči in nič spal?!« začudeno vprašam strica. Stric mi veselo odvrne. »Pa saj zato, da se premikamo ni treba, da bi vozil.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On mi odvrne. »Počakaj, da bo res temno. Ko ne bomo več videli kam gremo ti pokažem.«


Se nadaljuje...