Gručevo je imelo preprosto pravilo – nihče razen Kirkovih in Hudolinovih, ki so tam živeli, ni smel vstopati v vas.
Če je kdo skušal to pravilo obesti na klin, se je z njim pogovorila policijska patrulja. Slednja je vsak dan od jutra do večera stala pred tablo z imenom vasi in iskala takšne vsiljivce tako natančno kot švicarska ura. *i*Nihče*i* jim še ni ušel izpod njihovega zastrašujoče natančnega očesa.
Pravilo pa je imelo izjemo. V vas so namreč lahko vstopali tisti, ki so imeli na vaškem pokopališču pokopane sorodnike ali prijatelje. Slednjo izjemo je Klementina tega oblačnega in nadvse soparnega dne tudi izkoristila.
»Živjo, Klementina!«
Ni pa bila edina.
Na robatem pesku zraven groba je sedel fant njenih let. Na nogah je imel bele kratke hlače, ki so vsebovale že majhne madeže od peska, a fant tega ni videl ali pa mu ni bilo mar. Imel je tudi rahlo valovite živo rdeče lase in sloko, že skoraj moško postavo, kar so poudarjala široka ramena in ozki boki.
Klementini se je fant zdel znan, ker pa ga že dolgo ni videla, si ni nikakor mogla v spomin priklicati njegovega imena. Vedela, da se je začela na P … Ali na U? Da, bilo je na U! Seveda! To je Uroš, njen sošolec iz gimnazije.
»Živjo,« ga je vedro pozdravila Klementina in sedla zraven njega na tla. Odločitev je takoj obžalovala, saj je kmalu ugotovila, kako neusmiljeno robat in hladen je pesek pod njeno težo.
»Ne vem, zakaj, vendar zadnje čase rad preživljam čas ob družinskem grobu,« se je izpovedal rdečelasec. Klementina se je ozrla proti staremu marmornem nagrobniku, kjer je z velikimi črkami pisalo *i*Družina Mavec*i*. »Edino tako se lahko spomnim na dedka … ali pa na babico.« Trenutek zatem je pogledal sošolko s svojimi sinje modrimi očmi, ki so se v sončni svetlobi svetlikali prav tako lepo kot Klementini. »Je to čudno?« je vprašal in zoožil svoje zenice.
»Vsak ima pač svoje navade,« se mu je rahlo nasmehnila bivša sošolka. Uroš je opazoval, kako ji njen pristni nasmeh počasi izginja iz obraza, preden je zamenjala temo: »Veš, kaj se mi je zgodilo včeraj v trgovini?« Brez da bi čakala na njegov odziv, je odgovorila na svoje vprašanje: »Srečala sem Edgarja Hudolina.«
»Kdo je Edgar Hudolin?« je Uroš privzdignil svoje košate svetle obrvi.
Klementina ga je začudeno pogledala in razširila zenice, nato pa odvrnila: »Lizin stric.«
Nekaj se je tisti hip spremenilo na Urošovem obrazu, ko je slišal sošolkino ime. Njegove ustnice so postale tanka ravna črta, njegove oči žalostne, njegov pogled mrk. Lizina smrt je zagotovo prizadela tudi njega, ne le Klementino.
»Ko sva že pri Lizi,« je nadaljevala temnolaska, ne da bi opazila teh nenadnih sprememb na sošolcu, »imam novo teorijo o Lizinem izginotju.« Sošolec se je dvignil in malo je manjkalo, da bi vstal, a je raje razprl oči in na rahlo odprt usta v pričakovanju na zanimiv odgovor. »Mislim, da je Liza živa.«
Uroš je spustil ramena in zaprl usta. Zdelo se je, kot da je upal na nekaj drugega, morda nekaj boljšega. »Tina …«
»Ne kliči me tako!« je besno vzkliknila Klementina in zožila svoje zenice, tako da so od navala jeze popolnoma skrčile. »Saj veš, da naravnost sovražim, ko ljudje krajšajo moje ime.«
»Oh, jaz … oprosti,« je živčno zajecljal Uroš in za trenutek odmaknil pogled z bivše sošolke. »Hotel sem le reči,« je načel temo, ki jo je hotel začeti pred tem spodrsljajem, »da jo preprosto pogrešaš in zato misliš, da je živa.«
»Ni le to, da jo pogrešam,« je vztrajno skušala razložiti Klementina in ob spominu na pokojno ni mogla zadržati solzo, ki jo je dolgo hranila v očeh. »*i*Vem*i*, da je živa.«
»Policija je prepričana, da je mrtva,« ji je ugovarjal Uroš in jo pogledal s svojimi sinjimi očmi.
Klementina ga je ozrla nazaj. »Jaz pa mislim drugače,« je jedrnato odvrnila z nekoliko povzdignjenim glasom, v katerem je vrelo od jeze.
Uroš je globoko zavzdihnil, nato pa se zopet soočil s sošolkinimi žadastimi očmi, ki so mu bile tako zelo všeč. S svojim zbranim globokim glasom jo je ogovoril: »Nimaš dokazov, ki bi potrjevale tvojo domnevo.« Rdečelasec se je nekoliko približal sošolki in še dodal: »Nihče ti ne bo verjel brez njih.«
Temnolaska je imela na jeziku že nekaj besed, a jih je pogoltnila. Sošolec je imel. Brez dokazov ne bo nič. In teh ni imela. Klementina se je besno ugriznila v ustnico in namrščila čelo. »Potem pa jih bom dobila,« je z najbolj odločnim glasom, kar ga je premogla, rekla in v njeni glavi se ji je že razvijala ideja.
Uroš, očaran nad skupkom odločnosti, optimizma in vztrajnosti, ki je ležal globoko v njegovi sošolki, se je odločil poseči v njeno razmišljanje: »Smem vprašati, kako boš zagotovila dokaze?«
»Preprosto je,« je rekla sošolka in prikimala z glavo, tako da so se njeni rjavi lasje obarvali v bakreno rjavo. »Začela bom preiskovati Lizino izginotje. *i*Ampak*i* moj šesti čut mi pravi, da tega ne bom zmogla sama.«
Uroš je razumel namig, ki se je skrival v njenih besedah. Trenutek kasneje ga je Klementina vzravnano opazovala s širokimi odprtimi očmi, medtem ko so ji bakreni prameni plapolali v vetriču. Zgledala je nadnaravno lepa, a za njeno lepoto se je skrivala pretkanost, ki se je lepo spajala s prepričljivostjo.
»Moj šesti čut pa mi pravi, da bom v tem podvigu zraven tudi jaz,« je Uroš oponašal njene besede. V odgovor je dobil širok nasmešek in iztegnjen palec, nakazujoč na nepozabno izkušnjo.
Če je kdo skušal to pravilo obesti na klin, se je z njim pogovorila policijska patrulja. Slednja je vsak dan od jutra do večera stala pred tablo z imenom vasi in iskala takšne vsiljivce tako natančno kot švicarska ura. *i*Nihče*i* jim še ni ušel izpod njihovega zastrašujoče natančnega očesa.
Pravilo pa je imelo izjemo. V vas so namreč lahko vstopali tisti, ki so imeli na vaškem pokopališču pokopane sorodnike ali prijatelje. Slednjo izjemo je Klementina tega oblačnega in nadvse soparnega dne tudi izkoristila.
»Živjo, Klementina!«
Ni pa bila edina.
Na robatem pesku zraven groba je sedel fant njenih let. Na nogah je imel bele kratke hlače, ki so vsebovale že majhne madeže od peska, a fant tega ni videl ali pa mu ni bilo mar. Imel je tudi rahlo valovite živo rdeče lase in sloko, že skoraj moško postavo, kar so poudarjala široka ramena in ozki boki.
Klementini se je fant zdel znan, ker pa ga že dolgo ni videla, si ni nikakor mogla v spomin priklicati njegovega imena. Vedela, da se je začela na P … Ali na U? Da, bilo je na U! Seveda! To je Uroš, njen sošolec iz gimnazije.
»Živjo,« ga je vedro pozdravila Klementina in sedla zraven njega na tla. Odločitev je takoj obžalovala, saj je kmalu ugotovila, kako neusmiljeno robat in hladen je pesek pod njeno težo.
»Ne vem, zakaj, vendar zadnje čase rad preživljam čas ob družinskem grobu,« se je izpovedal rdečelasec. Klementina se je ozrla proti staremu marmornem nagrobniku, kjer je z velikimi črkami pisalo *i*Družina Mavec*i*. »Edino tako se lahko spomnim na dedka … ali pa na babico.« Trenutek zatem je pogledal sošolko s svojimi sinje modrimi očmi, ki so se v sončni svetlobi svetlikali prav tako lepo kot Klementini. »Je to čudno?« je vprašal in zoožil svoje zenice.
»Vsak ima pač svoje navade,« se mu je rahlo nasmehnila bivša sošolka. Uroš je opazoval, kako ji njen pristni nasmeh počasi izginja iz obraza, preden je zamenjala temo: »Veš, kaj se mi je zgodilo včeraj v trgovini?« Brez da bi čakala na njegov odziv, je odgovorila na svoje vprašanje: »Srečala sem Edgarja Hudolina.«
»Kdo je Edgar Hudolin?« je Uroš privzdignil svoje košate svetle obrvi.
Klementina ga je začudeno pogledala in razširila zenice, nato pa odvrnila: »Lizin stric.«
Nekaj se je tisti hip spremenilo na Urošovem obrazu, ko je slišal sošolkino ime. Njegove ustnice so postale tanka ravna črta, njegove oči žalostne, njegov pogled mrk. Lizina smrt je zagotovo prizadela tudi njega, ne le Klementino.
»Ko sva že pri Lizi,« je nadaljevala temnolaska, ne da bi opazila teh nenadnih sprememb na sošolcu, »imam novo teorijo o Lizinem izginotju.« Sošolec se je dvignil in malo je manjkalo, da bi vstal, a je raje razprl oči in na rahlo odprt usta v pričakovanju na zanimiv odgovor. »Mislim, da je Liza živa.«
Uroš je spustil ramena in zaprl usta. Zdelo se je, kot da je upal na nekaj drugega, morda nekaj boljšega. »Tina …«
»Ne kliči me tako!« je besno vzkliknila Klementina in zožila svoje zenice, tako da so od navala jeze popolnoma skrčile. »Saj veš, da naravnost sovražim, ko ljudje krajšajo moje ime.«
»Oh, jaz … oprosti,« je živčno zajecljal Uroš in za trenutek odmaknil pogled z bivše sošolke. »Hotel sem le reči,« je načel temo, ki jo je hotel začeti pred tem spodrsljajem, »da jo preprosto pogrešaš in zato misliš, da je živa.«
»Ni le to, da jo pogrešam,« je vztrajno skušala razložiti Klementina in ob spominu na pokojno ni mogla zadržati solzo, ki jo je dolgo hranila v očeh. »*i*Vem*i*, da je živa.«
»Policija je prepričana, da je mrtva,« ji je ugovarjal Uroš in jo pogledal s svojimi sinjimi očmi.
Klementina ga je ozrla nazaj. »Jaz pa mislim drugače,« je jedrnato odvrnila z nekoliko povzdignjenim glasom, v katerem je vrelo od jeze.
Uroš je globoko zavzdihnil, nato pa se zopet soočil s sošolkinimi žadastimi očmi, ki so mu bile tako zelo všeč. S svojim zbranim globokim glasom jo je ogovoril: »Nimaš dokazov, ki bi potrjevale tvojo domnevo.« Rdečelasec se je nekoliko približal sošolki in še dodal: »Nihče ti ne bo verjel brez njih.«
Temnolaska je imela na jeziku že nekaj besed, a jih je pogoltnila. Sošolec je imel. Brez dokazov ne bo nič. In teh ni imela. Klementina se je besno ugriznila v ustnico in namrščila čelo. »Potem pa jih bom dobila,« je z najbolj odločnim glasom, kar ga je premogla, rekla in v njeni glavi se ji je že razvijala ideja.
Uroš, očaran nad skupkom odločnosti, optimizma in vztrajnosti, ki je ležal globoko v njegovi sošolki, se je odločil poseči v njeno razmišljanje: »Smem vprašati, kako boš zagotovila dokaze?«
»Preprosto je,« je rekla sošolka in prikimala z glavo, tako da so se njeni rjavi lasje obarvali v bakreno rjavo. »Začela bom preiskovati Lizino izginotje. *i*Ampak*i* moj šesti čut mi pravi, da tega ne bom zmogla sama.«
Uroš je razumel namig, ki se je skrival v njenih besedah. Trenutek kasneje ga je Klementina vzravnano opazovala s širokimi odprtimi očmi, medtem ko so ji bakreni prameni plapolali v vetriču. Zgledala je nadnaravno lepa, a za njeno lepoto se je skrivala pretkanost, ki se je lepo spajala s prepričljivostjo.
»Moj šesti čut pa mi pravi, da bom v tem podvigu zraven tudi jaz,« je Uroš oponašal njene besede. V odgovor je dobil širok nasmešek in iztegnjen palec, nakazujoč na nepozabno izkušnjo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobro<3
1
Moj odgovor:
Bonboncek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Gim zelimlje
hejj,
a hodi kdo od vas na gim zelimlje? a mi opise kdo na hitro? sem pa vidla ze nekaj prejsnjih objavic. a je tezka? kako je v 1.letniku? a je ful bl zahtevno kot 9.r?
a hodi kdo od vas na gim zelimlje? a mi opise kdo na hitro? sem pa vidla ze nekaj prejsnjih objavic. a je tezka? kako je v 1.letniku? a je ful bl zahtevno kot 9.r?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
hvala za lepe misli! :heart_eyes::hugging::sparkling_heart:






Pisalnica