Naslednji dan je bila Klementinina glava mnogo bistrejša kot včeraj, zato ni oklevala z raziskovanjem Nininega umora. Z obilico motivacije je odprla svoj prenosnik in na spletni strani policije takoj našla nekaj javno dostopnih podatkov o umoru.
Nina Hudolin je bila ustreljena 30. junija lansko leto v Gručevem. *i*Le mesec pred Lizinem izginotjem*i*, je sama pri sebi pomislila gimnazijka.
Policija je preiskavo začela z obdukcijo in zasliševanji sorodnikov ter sosedov. Nato je nadaljevala z iskanjem dokazov, ki bi nekemu prebivalcu Gručeva naprtili krivdo. Kot pri Lizi se je tudi ta preiskava zaključila neuspešno. Po enem letu je namreč Ninin primer postal hladen primer in je bil posledično arhiviran pri policiji.
Klementina je bila tedaj prepričana, da se morilec prosto kot ptica sprehaja po Gručevem. *i*Z Urošem ga morata najti.*i*
Medtem pa lahko ponovno pregleda že večkrat prebrane Lizine verze.
In res. Nemudoma je ugasnila računalnik in iz omare vzela natisnjene verze.
*i*Prej eno, zdaj le senca v mislih drug drugega.*i* Eno? Kaj to pomeni? Gimnazijki so najprej na misel prišli siamski dvojčki. Mogoče je to verz o dveh pripadnikov te genetske skupine, ki sta se – kdo ve, kako – razšla in si ne delita več telesa? Ideja se zdi dobra, a kaj ko pri Hudolinovih ni bilo siamskih dvojčkov …
*i*Besede se ne zacelijo.*i* Seveda besede niso kot rana, ki se sčasoma zaceli. Ne, besede ostanejo prisotne in zakoreninjene globoke v nas. Vendar na kaj naj bi se to nanašalo? Žalitev? Kakšno? Na koga? S strani koga?
*i*Zavrnem te, ker si ne menjam čevljev vsak dan.*i* Zavrnitev? Koga? Česa? Čemu? Klementina je menila, da so odgovori skrivajo v drugem delu verza, za odvisnikom. Kakorkoli že, z drugim delom verza gimnazijka ni bila uspešna. Kaj imajo čevlji z zavrnitvijo?
*i*Krokar je priletel.*i*Ta verz se je zdel najlažji, a ga gimnazijka še vseeno ni popolnoma razumela. Vedela je, da bi bil lahko krokar simbol smrti in s tem bi zadnji verz postal metafora za prihajajočo smrt. Ali pa za smrt v preteklosti. Ninino morda? Ali katero drugo?
»Klementina!« jo je nenadoma prekinil ljubezni mamin glas, ki je prihajal iz dišeče kuhinje. »Skuhala sem ti čaj za trebuh, pridi ga spit!«
*
Aleksander in Tomaž sta oba sedela na istem živo oranžnem kavču. Mladi nadobudni pisatelj in že uveljavljen pisec sta oba nemo zrla v steno, brez besed, samo v tišini. Nekoliko boljše volje sta delovala Tomaževa starša, ki sta sedela zraven njiju. Svetlolasa Margareta je imela na obrazu rahel in strog nasmeh, pri čemer je razkrila svoje številne gube. Pa tudi neverjetno vodene modre oči, ki sta jih podedovala njena sinova. Za roko je stiskala svojega moža Damjana, ki si je podrobno ogledoval obiskovalca. Imel je razmršene temne lase, ki so mu segali do ramen, sila temne oči in izjemno pokončno držo za svoja leta.
Na preprogi desno od njih je zraven njenega moža sedela Fiona. Za roke je držala temnopolto dekle z dolgimi in vranje temnimi kodri, elegantno spetimi v mnogo kit. Uroš je domneval, da je posvojenka, kajti Edgar in Fiona sta imela belo polt, skoraj že bledo. Klementina pa je glede na njeno odraslo držo in zrele obrazne poteze sklepala, da je dekle njene in Uroševe starosti.
Kakorkoli že, njena starost ni odražala njenega vedenjskega stanja.
»Se spomniš številke od ene do deset?« jo je z otročje visokim dekliškim glasom vprašala Fiona in se ji ljubeznivo nasmehnila. Nato je iz kavne mizice vzela majhno otroško knjigo in jo odprla na prvi strani. Dekletu je pokazala slike in zraven zapisane številke, temnolaskin pogled pa je skušal slediti njenemu prstu. »Greva – ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet in deset!« je nasmejano vzkliknila Fiona. Dekle pa je ponovila za njo, medtem ko je bil njen obraz smrtno resen, in se popolnoma osredotočila na Fiono. Obiskovalca ni niti pogledala in zdelo se je, kot da tega tudi noče.
»Kdo je ta deklica zraven vas, gospa Hudolin?« je vprašal Uroš Fiono in svetlolaska se je bliskovito ozrla proti gimnazijcu. Temnolaska je z mislimi ostala pri otroški knjigi.
»To je moja Shayra. Z Edgarjem sva jo posvojila pred nekaj leti iz Etiopije,« je odgovorila Fiona. Njena posvojenka se je ta čas opazno namrščila in se le še pretvarjala, da zre v otroško knjigo. Čez nekaj trenutkov je s svojo *i*mamo*i* ponovno ponavljala številke.
»Ni prestara za števila do deset?« je Klementina zašepetala sošolcu na uho.
»Seveda je,« ji je zašepetal Uroš in še naprej pazljivo opazoval dekličin resni obraz, osredotočen na Fiono. »In noče imeti opravka z nobenim drugom razen s Fiono. Tako antisocialna je …«
»Nas bosta tokrat ponovno spraševala o Lizi?« je obiskovalca lenobno vprašal Edgar in s tem prekinil njuno šepetanje, medtem ko se je sam zvijal po fotelju. »Vesta, kar precej sem sit vajinih igric o moji nečakinji …«
»Tokrat naju ne zanima Liza,« mu je Uroš skočil v besedo. Lizin stric ga je ozrl s tako izbuljenimi očmi, da gimnazijec ni vedel, ali so ga bolj presenetile njegove besede ali prekinitev. »Prišla sva, gospod Edgar, zaradi vaše svakinje.«
»Nina,« je Tomaž dramatično izgovoril ženino ime kot bi bilo prekletstvo in s širokimi sinjimi zenicami gledal v prazno.
Tudi ostali so se spremenili. Aleksandru so se podobno kot njegovemu očetu razširile zenice, njegovo telo se je treslo. Njegova stara starša sta nemo zastrmela v tla, Damjan se je tudi bliskovito pokrižal. Edgar in Fiona pa sta sumničavo pogledala drug drugega, ozrla pa sta tudi Shayro, ki je od vseh ostala še najbolj nevtralna.
»Bi vas motilo, če bi nama zaupali kaj o njenem umoru?« je Klementina prebila led.