»Nino so ustrelili ob osmi uri. Česa takšnega Gručevo res ne pomni …,« je žalostno razložil Tomaž in si sproti brisal spolzeče solze. »Nato je seveda policija začela primer preiskovati …«
*i*… in ugotovila ni ničesar,*i* je Klementina zaključila njegovo kratko pripoved, misleč na podatke, ki jih je našla na spletni strani policije.
Gimnazijko tak odgovor ni prepričal, kljub temu da je bil resničen. Bili so namreč zares hladna družina. Samo dejstva. Samo gola dolgočasna dejstva. Samo *i*objektivno*i*.
Vendar tega Klementina ni iskala.
Mlada gimnazijka je želela čustva. Mnenja. Dvome. Prepričanja. Mimiko. Kretnje. A tega ni dobila. Njihovi obrazi se niso za trenutek spremenili, tako da jih je bilo nemogoče prebrati. Bili so kot obrazi pri pokerju, le da niso bili pri pokerju. Samo *i*objektivno*i*.
"Kaj je hladen primer?" je zmedeno vprašal Uroš in njegov pogled je švigal od Klementine proti Tomažu.
"Ko policija neuspešno zaključi s preiskavo, se primer arhivira in aktivno ga ne preiskujejo več," je Klementina prekinila svojega sogovornika. Ampak, če najdejo nova pričanja, dokaze ali drug podoben material, ki bi prinesel nove podatke o preiskavi, se lahko primer ponovno odpre."
»Imam še eno vprašanje,« je nadaljeval Uroš s svojim setom vprašanj. »Ste imeli videokamere, ko je bila Nina umorjena?«
"Nismo," je lenobno odvrnila Margareta, pri čemer se ni niti trudila vzpostaviti očesnega stika.
"Ampak rekli ste, da so zgorele šele v požaru, kar je en mesec pred umorom. Takrat naj bi jih še imeli, ne?" je zmedeno vprašala Klementina in nezaupljivo pogledala starko. *i*Ji laže?*i*
"Imeli smo jih pred Nininim umorom," se je iz drugega kota oglasila Fiona, pri čemer je ohranila nasmešek, ki je bil pred nekaj trenutki namenjen Shayri. "Malo pred umorom sem jih zavrgla. Avgustovsko deževje jih je kajti popolnoma uničilo," je še dodala in njen obraz je postal bolj podoben pokerskemu kot prej. "Tisto poletje je bilo res divje. Imeli smo točo, debelejšo kot kadarkoli. In seveda veter. Kaj veter — vihar!" je končala. Njen obraz se kljub dramatičnosti v njenem glasu ni spremenil, medtem pa so njene žadaste oči skakale od Uroša do Klementine.
"Ideja, da bi znova kupili kamere, pa vam ni prišla na misel?" je radovedno vprašal Uroš. Ko je čakal na odgovor, je še sam potoval po svojih spominih na prejšnjo poletje. Toča, veter, ogromno vode ... da, vsega tega se je jasno spomnil. Vendar zakaj niso to, kar je narava uničila, obnovili?
"Žal nas je umor prehitel," je skomignil Damjan. Po njegovih besedah je jasno nastala popolna tišina.
Znani led je tokrat prebila Klementina: "Nama lahko vsi vi zagotovite alibije za tisti večer?"
Aleksander je bil zmeden in posledično zožil svoje drobne zenice. "Mi?" je spravil iz sebe in se razmišljujoče popraskal po svetlih kodrih. Nato je grdo ozrl obiskovalca in dodal: "Smo prav mi vajina tarča?"
"Kaj govoriš, sin?" ga je z izjemno podobnim pogledom pogledal Tomaž.
"Umor se je zgodil v Gručevem," je začel razlagati Aleksander, njegov pogled jasno usmerjen v očeta in v nikogar drugega. "Osumljenci nismo le mi, temveč vsi, ki živimo v Gručevem. To pa — kot vemo — ni naša le družina." Po teh besedah se je ozrl še proti obiskovalca: "V Gručevem živijo tudi Kirkovi, naši sosedje."
Klementina in Uroš sta se spogledala. "Bova pa preprosto prosila še za njihove alibije," je Klementina na hitro ustvarila načrt za konec popoldneva.
"Kaj je alibi, mami?" je živčno vprašala Shayra s takim odraslim glasom, ki se zagotovo ni prilegal njenim vedenjskim posebnostim. "Ali to boli?" je še zlovešče dodala in njena vranje zenice so se v strahu popolnoma razširile.
"Naj te ne skrbi, ljubica, nič bolečega ni," se ji je ljubeznivo nasmehnila Fiona in se prestavila bližje k posvojenki. Nato ji je izredno počasi, a ne preveč podrobno, razložila pomen besede. Uroš je pazljivo opazoval, kako je Shayrin obraz obrnjen samo proti Fioni, brez da bi ozrl kogarkoli drugega. Klementina pa se je spraševala, ali mlada Afričanka ne zna dobro slovensko ali pa preprosto nima osnovnega besednega zaklada.
"Bi lahko *i*zdaj*i* preverila vaše alibije?" je vprašal Uroš, ko je Fiona končala z razlago. Njegove sinje oči so začele švigati po celotni dnevni sobi v pričakovanju odgovorov.
"Jaz bom povedal prvi," se je oglasil Damjan, medtem ko so se njegove lešnikove oči sprehajale po sobi. »Ko je bila umorjena moja snaha, sem bil v domu za upokojence.« Starec se je nekoliko dvignil iz fotelja, pri čemer je bila njegova drža izjemno ponosna. Obrnil se je proti vnuku in še dodal: »Aleksander to lahko potrdi. Poba me je zapeljal do doma za upokojence. Kajne?«
»Res sem, dedek,« je v istem ponosnem tonu odgovoril Aleksander in se presedel tako, da je gledal direktno v obiskovalca. »Ko je bil on v domu, sem bil na podelitvi nagrad za pisanje,« je s širokim in neverjetno samovšečnim nasmeškom povedal. »Potrjeno, seveda. Ko je deda opravil v domu, je prišel naravnost k meni in skupaj sva odpeljala domov.«
»Nagrada za pisanje, si rekel?« je vprašala Klementina, ki si je skrbno pisala odgovore na list papirja. Ko ji je bledoličnež odgovoril, je še vprašala: »Za kaj pa? Pesništvo, proza …«
»Proza. Po meni je,« je Tomaž prehitel sina in kar žarel od ponosa. Prvič, odkar sta k njim prišla gimnazijca, se je na njegovem obrazu narisal nasmešek. Droben, da se razumemo.
»Kje pa ste vi bili ta čas?« je vljudno vprašal Uroš. »Ste bili z njim na podelitvi?«
»Ne, bil sem v delavnici,« je skomignil Tomaž. Nenadoma je nasmeh z njegovega obraza popolnoma izginil, njegove vodene oči so bile usmerjene v tla, drža pa izjemno zadržana. »Nepotrjeno.«