Za mesto Whisperwood pravijo, da je *i*prekleto*i*. Obstajajo legende. Žalostne. Depresivne. Ne ravno zabavne. Pravijo, da so resnične. Nekateri trdijo, da slišijo jokajoče zvoke ponoči in sence, ki se premikajo. V preteklosti so se v mestu zgodile različne čudne stvari…
Tokrat se bo uresničila največja prerokba in nekaj najstnikom življenja obrnila na glavo.
*b*1. Amelia*b*
Driiiing! Driiiiing!
»Hejla!« odgovori.
»Amy, kje si?«
»Doma. Počakaj…«
»Kaj pa Jack?«
»Kkao naj jaz vem kje je čudak?!«
»Prav. No, čakam te pred hišo! Baj!«
»Čav.«
Šla je k vratom.
»Agnes?« pogledala je naokoli pa ni nikjer videla prijateljice, »Huh. Mogoče pa še ni čisto tu. Mogoče prihaja… Malo hodi naokoli….«
Začutila je vonj po kokosu in se obrnila. Zagledala je postavo z -do ramen dolgimi- oranžnimi lasmi, pegicami, zelenimi očmi, oprijetimi kavbojkami in turkizno majico na kateri je pisalo: GREMO NARAVA!
»Agnes! Kaj pa počnes?!«
»Uh… no. Samo, malo… se potikam okoli prijateljičine hiše, ki je *i*čistooo*i* blizu nekomu, ki mi je všeč.«
»Ah, Leo. Ja. Greva?«
»Noo. Mogoče lahko koga povabiva…?«
»Ne. To-je-samo-punce-srečanje.«
»Kakšno prijateljico?«
»Agnes-Amy-srečanje.«
»Okej, no.«
Hodile sta v popolni tišini, ko je Agnes rekla; »Hej, poglej.«; s prstom je pokazala na postavo, ki je govorila zraku in počepnila za najbližje grmovje.
»Kaj pa je?« je Amy zašepetala.
»Ne vidiš?«
»Česa? Sama s sabo govori.«
»Ne. Ta stvar ob njeni nogi… Ta *i*pes*i*, to ni pes… Čudne—«
Punca se je obrnila in takrat je Amy opazila, da to *i*ni*i* navadna punca. Oblečen je imela črn pulover s kapuco. Čez ramena ji je visel vijoličen šal. Nosila je temno modre kavbojke in na nogah je imela črne bulerje. A takoj, ko je zagledala njen obraz jo je spreletel srh.
Usta je imela prekrita s črno prevezo. Imela je črno-rjave lase in ko je vanje pogledala je videla najsrhljivejše prizore; ljudi, ki trpijo, požare, izgubljene in žalostne duše. V laseh je imela skrita dva črno-rjava roga. Njene oči so bile krvavo rdeče barve in nad njenimi očmi je imela obroč z rdečim kristalom.
»Bolje, da gre--« ustavila se je in ji pomignila naj se obrne.
»Jack!? Uh… Živjo! Kako si?« nervozno reče Amy.
»Kaj počneta?« vpraša.
»Gledava tisto noro punco.« Agnes pokaže tam kjer je prej stala tista punca ampak zdaj ni bilo nikogar tam, »No. *i*Sva*i*. Karkoli že… Kje je Leo?«
»Še vedno ima trening… Drugače pa; nikogar ni bilo tam.« Amy in Agnes se spogledata, »Saj je vseeno. Prihaja tisti božični ples…«
»Čez EN MESEC,« ga popravi Agnes
»Čez en mesec prihaja tisti božični ples in želel sem te vprašati; ali bi šla z mano na ples Amelia?«
Agnes je Amy pogledala v presenečenju in ji pokimala.
»Uh, no….«
»Ja, seveda bo!« se je vmešala Agnes.
»Super. Uh, lepo je bilo to spravit z mojih ramen.« popraskal se je in pogledal v tla.
»Kaj pa Leo?« je vprašala Agnes?
»Ne vem. Nič ne pove.« skomignil je. »Vaju lahko pospremim domov?«
»No… jaz moram še v knjižnico, tako, da lahko pospremiš Amy!«, Agnes je brcnila Amy v nogo.
»Ja. Itak!«
»Prav. Greva?«
_____________________________________________
ok inspiracija je bla percy jackson in junaki olimpa... od ricka riordana<33
ok ta del ni še tok dobr sam mi je drug boljši;)